Zadnje čase se sprašujem, kaj naj odgovorim tistim, ki me srečajo po nekem času in me vprašajo kaj delam.

Delam? Nič pametnega? Pretiravam? Slednje se mi zdi še najbolj pravilen kratek odgovor.

Zakaj?

Tole je napisano ravno po mednarodnih organizacij, kjer imamo simulacijo Združenih narodov. Zjutraj sem posnel oddajo Gymnasium, potem sva bila z Moniko na zajtrku. Hitro moram do dedka, da mu oddam papirje, potem odpeketam na LSPR – PR šolo.

Naslednji stavki so za vse tiste, ki jih zanima, kaj delam trenutno.

Moja saga z redarji se je očitno končala. Meni v škodo, jasno.

Dodaten komentar se mi ne zdi smiseln, ker bom navedel samo en dokaz, da se mi zdi ta sodba absurdna.

Na prvi strani, zadnji odstavek, 3 in 4 vrstica, piše, da tabla že prerašča grmovje (dokaz slika). Na drugi strani v drugem odstavku v peti vrstici pa piše, da je mestni redar trdil, da je bila prometna signalizacija vidna in da se to vidi s priložene fotografije z datumom in časom.

Japajade. Mi bo kdo poslal to sliko? Sanjaj dečko, sanjaj, bi lahko trdil. Gospod sodnik, težko verjamem, da je to sodba v imenu ljudstva. Kakšna farsa. Ampak tako ali tako sem vedel, da bom izgubil. Vrana vrani ne izkljuva oči.

Upam, da ne bodo sodniki trdili, da je tudi njihova stavka v imeni ljudstva.

Prva in druga stran tožbe.

Ste lepo preživeli vaš dan? Kakšno srečo imate. Tega ne more trditi 18.000 otrok. Ni jih več med nami. Zaradi lakote in podhranjenosti.

Težko je razumeti, kam je odšla pravica, ko se sprašujemo, kako je mogoče, da tam nekje, nekoč daleč, danes le nekaj ur z letalom, umirajo otroška bitja, na drugi strani sveta pa je pomembna tema zdravstvenih posvetovanj debelost in nezdrava prehrana.

To ni esej o nepoštenem razvoju sveta, statistična analiza podhranjenosti oziroma članek o trenutni situaciji v najbolj revnih delih sveta. Preprosto bi rad z besedo izrazil svoje ogorčenje, razočaranje in protest proti obmetavanju s hrano, pudingi v oddaji Big Brother.

Moraliziranje v stilu, da oddajo gledajo tudi mlajši in o tem, kakšen zgled oddaja daje, kdo sploh jo
gleda oziroma kdo v njej nastopa, prepuščam drugim.

Osebno pozivam producente oddaje, glavne akterje, voditeljico in vodilne v družbi Pro Plus oziroma odgovorne, da podajo jasno opravičilo in priznajo napako, ki je bila storjena. Nadpovprečni ljudje se od povprečnih razlikujejo po tem,  kako se spopadajo s težavami, je nekoč zapisal Nelson Boswell. Verjamem, da bodo odgovorni znali razumeti situacijo in bodo premislili o posledicah.

Idealen dan, da zapišem kako besedo o mojem pogledu na trenutno politično stanje v Sloveniji. Zaenkrat se še nisem opogumil, da bi obljubil, da bom to delal redno mesečno, čeprav me po pravici povedano mika.

Ob dejstvu, da sem izjemno zadovoljen z dogajanjem okoli predsednika Tűrka in da verjamem, da je dober predsednik, se bom tokrat dotaknil aktualnih strank oziroma njihovih predsednikov.

Upal bi si trditi, da bi lahko trenutno politično sceno primerjal z ribjim brodetom, kjer lahko najdemo neke čudne ribe, nevarne in tudi grde, pojavljajo se vrste, ki jih ne poznam dobro. Seveda so tu tudi razni mehkužci. Vsaka izmed rib želi s svojim okusom ugajati in izstopati.

Ob osebni analizi parlamentarnih strank, ki verjetno kaže tudi mojo strankarsko naklonjenost (težko verjamem, da so politični analitiki nepristranski, konec koncev tudi oni na volitvah obkrožijo neko stranko) ugotavljam, da politični prostor postaja zanimiv, drugačen. Po mojem mnenju se bodo nekateri volivci težko odločili, veliko vlogo pa bodo igrala tudi znana imena, česar se očitno zavedajo tudi politični veljaki.

Skušal bom najti pri vsakem nekaj pozitivnega, da ne bomo samo trdili, da je politika ena k***** ali p*****. Čeprav ob vsej inflaciji, aferah in mnenju, da so vsi isti lopovi moje pisanje ne bo poželo veliko slave in odobravanja. Prav, jih bom tudi pljunil. Kruha in iger ljudstvu.

Naj dodam še svoje mnenje. Ne vem če koga zanima moje mnenje, ampak vseeno si bom domišljal da.

PREDSEDNIK TÜRK SI NE ZASLUŽI REZIDENCE.
ZASLUŽIMO SI JO MI, DRŽAVLJANI.

Razprave se mi zdijo prav smešne. Kot da postavljamo rezidenco trenutnemu predsedniku dr. Türku. Najbolj duhoviti so mi tisti argumenti, ki trdijo, da si v času inflacije in podražitev tega ne smemo privoščiti. Da ni etično.
Razčistimo dve stvari. Vem, da me nihče ne bo več maral, ampak najlažje je štrajkati in se pritoževati. Smiljan Mori bi rekel, dvigniti je potrebno rit. Drži, da vedno obstaja nekaj ljudi, ki so upravičeni do socialne podpore. Ampak poudarek je v NEKAJ. Najlažje pa je biti ovca in se samo pritoževati. To nam gre odlično.
Druga stvar je, da ni potrebno dodatnih stroškov, nič graditi, da vse že obstaja.

Meni se zdi Vila Podrožnik najboljša rešitev. Sprašujem se, kdo tam spi sedaj? Prazna je. Torej… Blizu predsedniške palače je, v lepem delu mesta. Reprezentativna hiša. Problem - tam se odvijajo ostali protokolarni dogodki. Ja in? Saj hiša ni tako majhna, da bi to motilo tam živečega predsednika. Saj se lahko njegove osebne prostore loči od protokolarnega dela.

Imam malo drugačen predlog. Seveda je vprašljiva pravna podlaga, a vendar, kjer je volja, je tudi pot.

Bojim se sicer, da se velike in strašljivo tradicionalno nefleksibilne instuticije kot so univerze na predlog ne bodo odzvale, a vendar je predlog dober in ima nekaj pametnih argumentov ZA. Proti jih bo našla tako ali tako ˝druga stran˝.

Pred dnevi sem pisal izpit, ki velja za težjega. Najbolj zanivimo je bilo na njem videti ljudi, ki bi že zdavnaj morali imeti diplomo v žepu. Ne gre. Pridejo osmič, devetič. Povprečje imajo čez 8,5, vendar jim ta izpit manjka in zato ne morejo diplomirati.

Sprašujem se, koliko študentov ne diplomira, ker jim manjka 1 izpit? Je to krivica?

Je! Ker to enostavno pomeni, da so vrgli stran 4 leta. Bla, bla, bla, da so dobili neko izobrazbo. Še vedno naša družba glede (samo) na papir.

Konec koncev so naredili 20, 30 izpitov, vendar zaradi enega samega ne morejo diplomirati. Najbolj smešno se mi zdi, da ponavadi ta izpit niti ni najbolj ključen. Saj vem, da bodo nekateri trdili, da so ključni vsi izpiti, ampak to se mi zdi larifari.

Spet sva pohajkovala. Tokrat na Nizozemskem in Belgiji. 6 luštnih dni.
Tja z avtom, nazaj z letalom.
Uživancija.
Hvala Mitju in Tini. Za povabilo, za vse.
V spominu ostajajo mlini na veter, padajoča Berta (tako smo poimenovali Garminov GPS), tulipani (Moni še zdaj ni pozabila…), cokli, siri, dobra večerja, pogovori, razmišljanja, kebab (še zdaj sem prepričan, da smo jedli podgane, majke mi), lepe hiše in še velik posebnih in nam pomembnih trenutkov.

Z vami delim del popotovanja, zadnjega dne ni notri, saj je tekst pisana na izhodu B28, Bruselj Ljubljana.

Ob vsem pa se mi poraja sledeče razmišljanje. Kako dolgo potovati? Ponavadi si natrpava urnik, sva na lokaciji dva, tri dni, vidiva najpomemnejše, domov prideva polna energije, a utrujena. Že res, da 6 dni ne more dati tistega res pravega vzudšja, zato rabiš vsaj 3 mesece. A vendar je 6 dni dovolj, da si privoščiš malo počitka, pokukaš na lokalno tržnico, preveriš kaj delajo sosedi, okusiš lokalno hrano (matr tistmu tipu v Amsterdamu, sej sem že napisal, po mojem nam je dal v kebab podgane in nam to zaračunal več kot bi plačal v Ljubljani za dobro večerjo) in zaideš po nakupih (Moni ma pa nove čevlje + še en kup stvari, za katere imam prepoved objave…).

V letu 08, naj vas spremlja 8 želja. Mojih, za vas!

- naj bodo okrog vas iskreni ljudje
- naužijte se domače topline
- čim več zdrave hrane in pijače
- privoščite si popotovanja in širjenje obzorja
- zaplešite veliko dunajskih valčkov, nekaj salse, sambe in rock and rolla
- podelite in prejmite tople besede, pohvale in nasmeh
- inovativnost, sodelovanje, pomoč, raziskovanje in razmišljanje, naj vas spremljajo stalno v letu 2008
- in za konec: naj bodo v naslednjem letu voščila razporejena čez celo leto:)

Hvala vsem za vsa voščila!

b59b48f9cc093f69a7b99d50db014085

Pozivam blogarje, da se združimo v eni akciji in pritisnemo na odgovorne.

Boli me srce, ko zadnje čase v Ljubljani na raznih križiščih srečujem pohabljene berače, tujega porekla, ki prosijo za miliščino. Lahko bi zamahnil z roko in rekel, da gre za ceno EU in globalizacije, ampak ne morem. Lahko bi jih obtožil in vpil, da naj jih strpajo v zapor, pa ne morem.

Lahko pa trdim, da si članica EU, ki bo celo predsedovala tej eminentni družbi kaj takega ne more oziroma ne sme privoščiti.

Kje so pristojne institucije, kje je socialna država?

Teorije o tem, kdo so ti ljudje, ne poznam dovolj dobro, mi je pa prišlo na uho, vendar je nepotrjeno, da gre za organiziran posel. Nekdo pripelje te berače na ulico in jih potem pride iskat, jim pobere nabran denar v zameno pa jim da za jesti in spati. Baje se celo dogaja, da se berače namerno pohabi.

Če je temu res tako, smo priča mednarodnemu kriminalu, ki ga je potrebno po mojem mnenju zatreti.

Predlagam, da blogarji sprožimo akcijo, da začnemo iskati odgovorne oziroma da pritisnemo na institucije, ki so zato pristojne.

Zanimivo! Sem na faksu, dolg komentar ni mogoč. Vsekakor je naredil dovolj, vendar je vprašanje njegove politične moči, ki je prispevala k tej nagradi, na mestu.
Čestitam! Congratulation Al Gore!