Pomembni so spomini.
To zapišem večkrat. In tega se skušam zavedati tudi v toku življenja.

Izjemen podaljšan vikend. Via Rostock do Taastrupa. 14 ur prijetne vožnje.
Odlična družba, dobra hrana. Sir z rumom ostaja v spominu.
Na hitro pade odločitev – križarjenje do Osla. Kot vedno, nepozabno, v najboljši družbi.
Skoraj bi spet padlo v vodo. Očitno se bo treba navaditi potovati tudi po Evropi s potnim listom. Nikoli ne veš, kaj te čaka.

Visoke cene so relativna stvar. Če je povprečna plača 3500 EUR, hitro ugotoviš, da Slovenija postaja zares draga. Presenetijo številni brezdomci. Norveška – visoki standardi, največja razvitost. Verjetno preveč predalčkamo.

Zanimivo je, da imata obe prestolnici novo opero. Kaj le čakamo v Sloveniji?
Nobel Peace Institute in Kontiki Museum sta veliki zgodbi imenitnih vizionarjev.

In predvsem obe državi spoštujeta svoje vodilne. Že res, da so monarhije standardno bolj protokolarne, vendar trume turistov kažejo na ekonomsko upravičenost rezidence. Če bi kdo vprašal mene, bi bil Cekinov grad idealen. Po Jakopičevem drevoredu pa častna straža z lipicanci. Pa bodo spet rekli, da spodbujam snobizem. Morda pa si tako mlada država zares ne sme dovoliti, da je beseda tradicija v slovarju njenega jezika.

…to je moje vprašanje, ko gledam spodnje slike s potovanj. Včasih človeška neumnost preseže zdrav razum, tega se zavedam. Vendar v dani priložnosti človek reagira po svoje. In priznati je treba, nihče ni brez napak.

Glede na ves cirkus, ko vsi govorijo, kako blizu njenega veličanstva so bili, naj dodam še jaz svojo izkušnjo.

Pisalo se je leto 2003, bila je sreda, 23 julij.

Kot pravi Aleš, sem bil tudi jaz na pravem mestu na pravem času. Čisto slučajno sem bil na krajšem izobraževanju v Plymouthu in čeprav skoraj ni verjeti, sem čisto slučajno videl kraljico, tudi poklepetala sva in se celo rokovala (vprašajte jo, sigurno se spomni, saj se na dan rokuje samo s cca 150 ljudmi, od takrat pa je minilo več kot 5 let, se pravi okrog 1700 dni, se pravi nekaj več kot 250.000 ljudi).

Včasih je res ironično, da si ljudje jemljejo tako srečanje tako k srcu. So užaljeni, da jih kam niso povabili, se prepirajo, kdo je na seznamu itd.

Spoštovani jet set, naj vas ne razočaram, bojim se, da kraljica čez leto dni ne bo vedela kdo ste, če vas bo srečala na ulici. Tudi zato nisem pričakoval njenega klica, ko je pristala v Sloveniji.

150 kosov je prišlo iz tiskarne, ostalo jutri. Vseh 150 je prodanih.

Moja prva knjiga. V angleščini in slovenščini hkrati. Projekt 5ih let.

Vesel sem in zadovoljen. Knjiga bo puščala svet. Nekaj ljudi jo je že videlo. Veliko ljudi je sodelovalo zraven, hvala!

Ostalo sledi.

Upam, da kmalu:)

Nekje na Krasu, morda v Brdih ali kje drugje.

Predvsem za odmik in za prijatelje.

Našel v letalski reviji, ko so me vozili domov iz Tunizije. Relacija Rim-Trst.
Z dovoljenjem stevardese sem vzel ven sliko. Avtor neznan.

Pa še dobra plat počitnic. Bilo je super. Dva dni. No ja, pa saj so ostali nekaj vseeno videlo.
Edino kamel ni nihče zajahal. Na tržnici smo bili, načofotali smo se ob bazenu in v morju, ostali so celo videli Tunis (jaz sem samo letel z letališča).
Monika in Mitja sta se s padalom povzpela visoko nad nebo. Seveda pa smo postali specialisti za zdravje in medicino v Tuniziji.

Hammamet je vsekakor destinacija za obiskati, boljše kot Djerba. Ljudje so prijazni, MERHABA je pogosta beseda.

Naš hotel soliden, glede na to, da smo zaradi čakanja na last minute zamudili vse in je bilo to vse kar je ostalo.

Pa še malo foto materiala:

Midva. Jaz še imam slepič. Pred masažo.

Njami, še bi mami. Seveda še vedno iščemo vzrok za vneti slepič. Morda hrana?

Nagrada za uspešno nakupovanje. Fantje, splača se potrpeti.

Teologi med muslimani. Neprecenljivo. Vse ostalo plača Maestro.

Ostanki term v Tunisu. Dami sta računali na gold tretma. 1000 let prepozno.

Tretma zastonj za turiste pride vedno prav. Še posebej, če je nad 30.

Sem mislil, da bo pot domov minila brez zapletov, da bom samo malo utrujen.
Japajade:)

Začelo se je ob 3eh, ko so me prišli iskati v bolnico in me odpeljali na letališče v Tunis. Let ob 6ih zjutraj. Načeloma brez problemov, le dva uslužbenca sta se skregala, kdo me bo peljal na letalo.
Coris mi je uredil spremljevalno asistenco ob letih, ki sem jo potreboval, saj sem le s težavo naredil več kot 20 korakov.
To pomeni, da te pridejo z vozičkom iskati do letala, te prevažajo naokoli po letališčih. Lepo skrbijo zate. Če te seveda ne pozabijo.

Pristanem v Rimu, vse super. Stevard me vpraša, če bom šel lahko sam po stopnicah iz letala. Bom zmogel. Posadijo me na voziček in me odpeljejo do posebnega prostora, kjer počakam.
Uro pred odhodom me peljejo do vrat mojega leta. Tam počakam na vozičku. Pride zemeljski stevard in pokliče moje ime. Namignem mu, če lahko pride do mene in mi pove, da ima označeno, da imam asistenco. Super, si mislim. Pravi, da jih bo poklical in da me pridejo iskati s posebnim avtomobilom in me bodo peljali do letala.
Pride avtobus po prvo skupino potnikov. Moje asistence od nikoder. Drugi avtobus. Nekako se počasi spravim do pulta in predlagam, da bi šel na avtobus. You are not allowed to go, your assitenca will come, mi odvrne, medtem ko živčno vrti telefone.
Asistence od nikoder, ura mojega leta se bliža, on le živčno vrti telefon.

Nesreča nikoli ne počiva, pravijo. Živemu človeku se vse zgodi, se včasih sliši. Teden dni počitnic v Hammametu skupaj z Moniko, Mitjem in Tino sem si pred odhodom predstavljal malo drugače.

Zakaj? Počitnice človek ponavadi preživi lepo, zabavno, nekaj novega. No, ne rečem, da ni bilo nekaj novega, zabavno vsekakor ne.
O tistem lepšem delu dopusta, nekaj dnevih, kaj več kmalu, tole pa je moja zgodba.

Začelo se je že drugi dan. V bolnico je morala Tina. Različni sumi, zdravnike je bilo strah, kaj konkretnega niso našli, čeprav je bila zadeva zelo resna.

Zadnji dan bivanja v bolnici smo jo zvečer obiskali, Mitja je ostal pri njej do poznega večera, midva z Moniko pa sva se odločila za pijačo v bližnji diskoteki. Postajal sem malo tečen, utrujen, počutil sem se slabo. Žiga in diskoteke, si je mislila Monika. Ob 1ih ponoči je bilo dovolj, želel sem domov. Ah ja, Žiga nikoli ni bil in ne bo velik ljubitelj diskotek, si je mislila Monika.

Splet okoliščin, predvsem pa radovednost za diplomsko nalogo in prostovoljno svetovanje za prihodnost so bili razlog za povabilo, da se priključim slovenskemu obisku v uradu UNICEFA Burkine Faso. Kam, so me radovedno spraševali znanci?

Zadnje čase se sprašujem, kaj naj odgovorim tistim, ki me srečajo po nekem času in me vprašajo kaj delam.

Delam? Nič pametnega? Pretiravam? Slednje se mi zdi še najbolj pravilen kratek odgovor.

Zakaj?

Tole je napisano ravno po mednarodnih organizacij, kjer imamo simulacijo Združenih narodov. Zjutraj sem posnel oddajo Gymnasium, potem sva bila z Moniko na zajtrku. Hitro moram do dedka, da mu oddam papirje, potem odpeketam na LSPR – PR šolo.

Naslednji stavki so za vse tiste, ki jih zanima, kaj delam trenutno.