(Žal mi je, da ne obstaja v medijih prostora, da bi objavil tole razmišljanje. Vendar razumem. Dodano vrednost naši družbi doprinašajo Damjan Murko, zakonca Čepin in podobne zgodbe. Kako preroški je bil Fran Milčinski s svojimi Butalci. Čeprav vseeno (naivno, optimistično) verjamem, da se večina ljudi zgraža in bi rada nekaj drugačnega. Morda pa je čas za nov časopis, ki bo sprejemal razmišljanja o današnji družbi.)

Pred časom sem zapisal, da morajo biti mladi nacionalen interes vsake države. Ko opazujem to družbo, se vse bolj sprašujem, kakšnih sporočil smo mladi sploh deležni. Kakšno popotnico nam daje tako imenovana »ekstra« generacija, ki ima danes v rokah vse vitalne vzvode naše družbe?

Ekstra generacija

Pred dnevi sem v svoj nabiralnik dobil zanimivo predstavitev »ekstra« generacije skrivnostnega avtorja alamut.si, ki govori o generaciji 50., 60. in 70. let.

Hvala, Pozitivke in ostali!

Mi dajo misliti. In me tudi zmotijo.

Berem Ono. Intervju s temle gospodom:

Dr. Marsden Wagner, ameriški profesor, perinatolog in epidemiolog, se je konec prejšnjega leta mudil v Ljubljani in predstavljal svojo knjigo z naslovom Moj porodni načrt, popoln vodnik za varen in izpolnjujoč porod. Šolan na kalifornijski univerzi v Los Angelesu je bil deležen klasične izobrazbe. Šele navzočnost pri domačem porodu na Danskem mu je odprla oči in ga potisnila na pot, ki ji je zvest še danes. Kar petnajst let je bil direktor oddelka za zdravje žensk in otrok pri Svetovni zdravstveni organizaciji. Zdaj je neodvisni svetovalec, ki je prepričan zagovornik babištva in pravice žensk, da porod spet postane ena njihovih najbolj pristnih in najlepših izkušenj.

Zanimivo branje. Marsikaj me šokira, se vidi, da še nismo rodili. Vendar bom verjetno, ko bomo, naredil celo štalo.

Zakaj?

Ker me tole že danes pojezi, da se lepo izrazim:

Do danes sploh nisem pomislila, kako neumno je pravzaprav, da mora oče otroka plačati, da je lahko pri porodu.

Dragi prijatelji, znanci, poslovni partnerji!

Še nekaj ur in za mesec dni se odpravljam po svetu, po nov navdih. Iskal bom iskre v očeh ljudi, si odpočil in kot vedno na potovanjih, razširil svoje obzorje.

Združil bom oba svetova, poslovnega in zasebnega. Ker odhajam v najboljši družbi, verjamem do bo odlično.

Zakaj vam pišem, se sprašujete.

Odhajam v času, ko se ljudje največ družijo, zabavajo, izmenjujejo dobre želje, pretehtavajo staro leto in razmišljajo o novem. To je čas cimetovih piškotov, zakurjenih kaminov in objemov v krogu najdražjih.

V tem prazničnem času praznujem tudi rojstni dan. In ker me letos ne bo, bi z vam rad nekaj podaril.

O Moji sr(e)čni knjigi, ste verjetno kaj že slišali. Če ne – pred časom je svet ugledal moj prvenec. Takole so o njem zapisali drugi:

Moja sr(e)čna knjiga, v prevodu My Very Own Book, predstavlja novost na knjižnem tržišču, ne samo slovenskem. Je nekakšen vodnik za osebno rast in načrtovanje življenjske poti, ki si ga napiše vsak sam. Bralca vodi v razmišljanje o sebi, o svojih življenjskih ciljih, željah, poslanstvu, o svoji odgovornosti do sebe, okolja, družbe in sveta. Spodbuja ga k načrtovanju ciljev in navdušuje za razvijanje pozitivnih osebnostnih lastnosti ter za pridobivanje znanja in veščin, ki jih potrebuje za uresničitev svojih ciljev.

Pomembni so spomini.
To zapišem večkrat. In tega se skušam zavedati tudi v toku življenja.

Izjemen podaljšan vikend. Via Rostock do Taastrupa. 14 ur prijetne vožnje.
Odlična družba, dobra hrana. Sir z rumom ostaja v spominu.
Na hitro pade odločitev – križarjenje do Osla. Kot vedno, nepozabno, v najboljši družbi.
Skoraj bi spet padlo v vodo. Očitno se bo treba navaditi potovati tudi po Evropi s potnim listom. Nikoli ne veš, kaj te čaka.

Visoke cene so relativna stvar. Če je povprečna plača 3500 EUR, hitro ugotoviš, da Slovenija postaja zares draga. Presenetijo številni brezdomci. Norveška – visoki standardi, največja razvitost. Verjetno preveč predalčkamo.

Zanimivo je, da imata obe prestolnici novo opero. Kaj le čakamo v Sloveniji?
Nobel Peace Institute in Kontiki Museum sta veliki zgodbi imenitnih vizionarjev.

In predvsem obe državi spoštujeta svoje vodilne. Že res, da so monarhije standardno bolj protokolarne, vendar trume turistov kažejo na ekonomsko upravičenost rezidence. Če bi kdo vprašal mene, bi bil Cekinov grad idealen. Po Jakopičevem drevoredu pa častna straža z lipicanci. Pa bodo spet rekli, da spodbujam snobizem. Morda pa si tako mlada država zares ne sme dovoliti, da je beseda tradicija v slovarju njenega jezika.

…to je moje vprašanje, ko gledam spodnje slike s potovanj. Včasih človeška neumnost preseže zdrav razum, tega se zavedam. Vendar v dani priložnosti človek reagira po svoje. In priznati je treba, nihče ni brez napak.

Glede na ves cirkus, ko vsi govorijo, kako blizu njenega veličanstva so bili, naj dodam še jaz svojo izkušnjo.

Pisalo se je leto 2003, bila je sreda, 23 julij.

Kot pravi Aleš, sem bil tudi jaz na pravem mestu na pravem času. Čisto slučajno sem bil na krajšem izobraževanju v Plymouthu in čeprav skoraj ni verjeti, sem čisto slučajno videl kraljico, tudi poklepetala sva in se celo rokovala (vprašajte jo, sigurno se spomni, saj se na dan rokuje samo s cca 150 ljudmi, od takrat pa je minilo več kot 5 let, se pravi okrog 1700 dni, se pravi nekaj več kot 250.000 ljudi).

Včasih je res ironično, da si ljudje jemljejo tako srečanje tako k srcu. So užaljeni, da jih kam niso povabili, se prepirajo, kdo je na seznamu itd.

Spoštovani jet set, naj vas ne razočaram, bojim se, da kraljica čez leto dni ne bo vedela kdo ste, če vas bo srečala na ulici. Tudi zato nisem pričakoval njenega klica, ko je pristala v Sloveniji.

150 kosov je prišlo iz tiskarne, ostalo jutri. Vseh 150 je prodanih.

Moja prva knjiga. V angleščini in slovenščini hkrati. Projekt 5ih let.

Vesel sem in zadovoljen. Knjiga bo puščala svet. Nekaj ljudi jo je že videlo. Veliko ljudi je sodelovalo zraven, hvala!

Ostalo sledi.

Upam, da kmalu:)

Tukaj je link na spletno stran Moja srečna knjiga.

Nekje na Krasu, morda v Brdih ali kje drugje.

Predvsem za odmik in za prijatelje.

Našel v letalski reviji, ko so me vozili domov iz Tunizije. Relacija Rim-Trst.
Z dovoljenjem stevardese sem vzel ven sliko. Avtor neznan.

Pa še dobra plat počitnic. Bilo je super. Dva dni. No ja, pa saj so ostali nekaj vseeno videlo.
Edino kamel ni nihče zajahal. Na tržnici smo bili, načofotali smo se ob bazenu in v morju, ostali so celo videli Tunis (jaz sem samo letel z letališča).
Monika in Mitja sta se s padalom povzpela visoko nad nebo. Seveda pa smo postali specialisti za zdravje in medicino v Tuniziji.

Hammamet je vsekakor destinacija za obiskati, boljše kot Djerba. Ljudje so prijazni, MERHABA je pogosta beseda.

Naš hotel soliden, glede na to, da smo zaradi čakanja na last minute zamudili vse in je bilo to vse kar je ostalo.

Pa še malo foto materiala:

Midva. Jaz še imam slepič. Pred masažo.

Njami, še bi mami. Seveda še vedno iščemo vzrok za vneti slepič. Morda hrana?

Nagrada za uspešno nakupovanje. Fantje, splača se potrpeti.

Teologi med muslimani. Neprecenljivo. Vse ostalo plača Maestro.

Ostanki term v Tunisu. Dami sta računali na gold tretma. 1000 let prepozno.

Tretma zastonj za turiste pride vedno prav. Še posebej, če je nad 30.