Vedno po dežju posije sonce. Vedno je nekje luč. Nikoli tema ni večna. Vsak tunel ima izhod. Vse se nekje začne in nekje konča.

Čeprav včasih pride v življenju situacija, ko ne najdeš izhoda, osebno vedno verjamem, da izhod obstaja. Trudim se to sprogramirati v glavi, če mi bo kdaj hudo, da vem, da je izhod. Zaenkrat te potrebe ni bilo, ampak človek nikoli ne ve. Zaenkrat gre vse po maslu. NOK NOK NOK. No ja, ne vedno, ampak po večini. Kar pa je skoraj vedno:)

Spodnja slika nima nobene umetniške vrednosti, Ciril ostaja zakon, ima pa slika izpred dobrega tedna dni vsebinsko vrednost. Vsaj po mojem.

Iztoka poznam že kar nekaj časa. Res je car, pravi car, kapo dol!

Lepo je poznati take ljudi kot je Iztok. Vsekakor so drugačni, posebni, izjemni, a na drugi strani, tako enaki vsem nam.

Soočajo pa se s problemi, ki se jih ponavadi, niti ne zavedamo. O njih ne razmišljamo in se z njimi ne ukvarjamo. Zato bi bil zanimiv projekt, da bi nekaj ljudi, ki tega ne počnejo vsak dan, posadili za 2 dni na voziček in ravno ti ljudje bi lahko najlažje opisali občutke. Če je kdo za, lahko organiziramo zanimivo akcijo.

»Nismo še prava Evropa«

Problematika invalidov skozi oči študenta invalida

Iztok Mrak, fant, ki šteje 23 pomladi, verjetno ne bi bil nič posebnega, če ne bi bil poseben. Invalidski voziček mu služi zgolj kot »pripomoček« za stigmo. Neupravičeno.

Če obstaja življenje po smrti, študent fakultete za socialno delo zdajšnjega prav gotovo živi kot da tistega v onostranstvu ne bi bilo. Ne brezskrbno, toda pogumno in vztrajno. Kljub hendikepu. Še vedno samo človek z vizijo in cilji. Podrejen vrednotam in pravilom, ki vladajo v svetu realnosti. Za tisto pravo študentsko življenje prikrajšan. Problemi, s katerimi se srečujejo invalidi, tudi njemu predstavljajo življenjski vsakdan.

Tole mi je poslala Saša. Že pred časom. Odlična zgodba.

Slavni govorec je na enega od svojih seminarjev prišel tako, da je v roki
držal bankovec za 20 dolarjev. V prostoru, kjer je bilo prisotnih 200
poslušalcev, je vprašal: “Kdo si želi ta 20 dolarski bankovec?” Roke so
se začele dvigovati.

Dejal je:”Dal vam bom ta bankovec, ampak najprej mi dovolite, da
naredim tole. Potem je zmečkal bankovec in ga ponovno dvignil v zrak.
Vprašal je:”Kdo si ga še vedno želi?” Roke so bile še vedno dvignjene.
“Dobro,” je odgovoril:”Kaj pa če naredim tole?” Bankovec je
vrgel na tla in začel po njem stopati. Potem ga je pobral,
zmečkanega in umazanega. “Kdo si ga želi sedaj?” Roke so bile še vedno v
zraku.

“Prijatelji moji, danes smo se naučili zelo dragocene lekcije,” je
dejal:”Ne glede na to, kaj sem napravil z denarjem, še vedno si ga
želite, ker bankovec ni izgubil na svoji vrednosti. še vedno je vreden 20
dolarjev.”

Samuraj je obiskal Hakuina, učitelja zena.

»Obstajata nebesa in pekel?« je vprašal samuraj.
»Poglej se!« je dejal Hakuin. »Že dneve se nisi obril. Tvoja oblačila so umazana! In se imaš za samuraja?« Samuraj je grozeče zgrabil za ročaj svojega meča. »Pa kaj!« je rekel Hakuin. »Vidim, da imaš meč. Verjetno je zarjavel.« Ob tem je samuraj počasi povlekel svoj meč. »Tako,« je dejal Hakuin, »se odpirajo vrata pekla.« Samuraj je zagodrnjal in potisnil meč nazaj v nožnico. »Tako,« je dejal Hakuin, »se odpirajo vrata nebes.«

Izbira je najvplivnejša stvar, ki jo naredite v življenju. Izbire osvobajajo iz ječe in zapirajo vanjo. Povzročajo bolezen in prinašajo zdravje. Oblikujejo življenje.
Veliki ameriški psiholog William James se je čustveno zlomil ob vprašanju: »Ali imam svobodno voljo?« Svobodna volja pomeni možnost izbire. Ste kdaj pomislili na to? Ali resnično lahko izbirate, kaj boste naredili, ali je vaša izbira določena vnaprej? William James se je odločil, da ima izbiro. »Svobodna volja obstaja!« je izjavil. »In moje prvo dejanje svobodne volje je, da verjamem v svobodno voljo.«
Tako si je William James povrnil zdravje in moč. Njegove knjige so navdihnile tisoče, vključno z mano. To je moč izbire.

Nasveti, taki in drugačni, če so dobri jim pravim mamasti, čeprav jih ne dobim samo od moje mame. So lahko očetovi. prijateljevi, skratka čigar koli (kako čudna beseda se mi zdi čigar, sprašujem se, če sem jo sploh uporabil prav v tem kontekstu).

Pišem knjigo, več naj ostane skrivnost. Vendar sem si zadnjič vzel čas in pobrskal po spominu in iskal mamaste nasvete. Nekatere sem si celo izmislil sam, druge so povedali znani in neznani, mogoče sem jih kje prebral.

Meni so vsi zanimivi, če ne jih ne bi prebral. Kateri pa je tebi najbolj všeč? To pa me res zanima! Že v naprej hvala!

Jasno določite kaj bi radi. To je prvi korak k temu, da boste to tudi dobili.

Načrtujte in si to zapišite. Zvečer poglejte kaj ste naredili ta dan, naloge, ki jih niste opravili prestavite in skrbno naredite načrt naslednjega dne.

Ne pozabite, Paretovo načelo kreira svet. 20% ljudi naredi 80% stvari. 20% vašega dela bo prineslo 80% vaših rezultatov.

Naredite si prioritete. Postavite naloge v vrstni red. Začnite z najtežjo.

Časa je lahko vedno premalo. A za pomembne stvari, ki jih morate narediti, ga je vedno dovolj.

Nekaj znanih in uspešnih ljudi je spregovorilo za revijo Moje Delo o uspehu, motivaciji in karieri.

OGLEJTE SI ČLANEK

Vsak od njih pušča svojo sled in mislim, da imajo vsi kompetence in izkušnje, da je njihovo mnenje nekaj vredno.

Vprašanje kaj je uspeh, pa ostaja neodgovorjeno…

Obujanje spominov je zanimiva stvar, čeprav sem osebno bolj pristaš načtrovanja prihodnosti in kreiranja trenutkov v prihodnosti, na katere bo lepo obujati spomine.

Pred nekaj dnevi sem se odločil, da vam bom napisal o nekom, ki pušča sled. Razmišljal sem, kje sem ga srečal in med drugim ugotovil, da je bilo to v Barceloni, ko sem vodil na Svetovni festival mladih, slovensko delegacijo.
Nikakor nisem našel slik, zato sem se obrnil na Tima. Tim je trenutno na delovni praksi v Španiji. Pred meseci mi je napisal:

Sicer pa sem se hotel po dolgem casu malo oglasit, saj mam kar mal slabo vest da se nisem cisto nic javil vse odkar smo se videli sredi novembra v Casi del Papa oz. sem se odpravil na pot v daljnje kraje.. Prvo moram rec, da sem bil res vesel, da si lahko uletu pozdravt na zur! se posebej pa mi je bilo v cast da si (koncno) le pripeljal tudi svojo boljso polovico Moniko!! Sicer se mi z njo takrat ni uspelo veliko pogovarjat, a zdi se mi da je res fejst punca!!
No v tem casu moje avanture v Spaniji je bilo do sedaj zelo intenzivno in sem dozival marsikaj, predvsem pa ogromno pozitivnih izkusenj. Kar hitro oz. takoj sem se vzivel v sceno tukaj in je vse kul, zdaj samo se uzivam, nekaj tudi “delam”, gre pa predvsem za to da se v perspektivnem okolju ucim res zanimive zadeve, kar mi zelo ustreza.

Ko slika pove več kot besede.

Čeprav sta dve pomembni: THINK BIG!

Danes sem dobil revijo Fastcompany, na katero sem naročen.

Seveda me je premamila naslovnica in članek o Marku Zuckerbergu je fenomenalen. Priznam, še nikoli prej nisem slišal za Facebook.

Na portalu Mladipodjetnik.si sem našel kratek članek o vsej zadevi.

Fenomenalne se mi zdijo tri stvari:

- danes lahko uspeš v poslu tudi v 36 mesecih
- nihče te ne vpraša, koliko si star (vsaka čast Marku, res)
- denar v poslu ni vse (od taki ceni dečko ni prodal firme - res zanimivo)

Sem se potrudil in članek skeniral, ga zazipal in ga lahko najdete tukaj. Je dolg, vendar se ga splača prebrati.

Ob tej priliki naj skromno napišem, da je danes tudi Jana objavila kratek članek o meni. Ga bom dal na blog, vendar ostajam resnično skromen… Vendar nekje je treba začeti.

Zaklepam avto, prišel sem domov. Na pločniku stojita babica in vnuk.
Njun pogovor:

Vnuk: Babi, a maš ti rada kače?
Babica: Ne.
Vnuk: A veš, da kače zrastejo?
Babica: Vse raste…
Vnuk: Ampak ko kače zrastejo, jih dajo v kletke.
Babica: Ja kdo te je pa to naučil. Idiot.

Včasih bi ob takih pogovorih zamahnil z roko. Vendar dandanes razmišljam o mnogih stvareh. Tudi o takem pogovoru, ki ga slišim na pločniku.

Skrbi me. Sprašujem se, kdo je v kletki. Kače, otroci ali starejši?

Pustimo dejstvo, da vse kače ne spravijo v kletko, ko odrastejo. Pri vsej stvari gre za to, da prevečkrat uničujemo otroško domišljijo. Ne moreš, ne boš, ni… Idiot, debil, nesposobnež…

Vse bolj pogosto ugotavljam, da so v kletki starejši. Ne, kač ne dajejo v kletke, ljudi očitno ja. Ne drugi, dajejo se sami. Tekom življenja. Življenje samo postavlja okoli nas kletko. Kako velika je, odločamo sami. Kako trdna je, je odvisno od nas. Imamo iz nje izhod, je vprašanje, ki bi si ga morali postavljati pogosteje.