Vsak dan veliko govorimo o času. Nekaterim se mudi, drugi ga imajo na pretek. Nekaj je res – čas ni diskriminatoren. Je izjemno pravičen. Vsi ga imamo 24 ur na dan. Tako bogataš kot tudi revež.

Rabin sreča človeka in ga vpraša: »Povej, kam tako hitiš? Kadar koli te srečam, se ti mudi.«
»Ženem se za uspehom, za izpolnitvijo, za nagrado za svoje trdo delo,« mu odvrne mož.
»To je dobro,« mu reče rabin, »če veš, da so vse te dobrine pred teboj in moraš hiteti, da bi jih ujel, sicer bi ti ušle. A kaj, če so v resnici nekje za teboj in te poskušajo zaman dohiteti, ker tečeš prehitro?«

Včasih moramo v življenju malo postati, se zamisliti. Če to lahko naredimo v prijetni družbi, je čas za razmislek še toliko dragocenejši.

Vsi smo sami gospodarji svojega časa. Spomnim se učiteljev, ki so hiteli s snovjo, ker jih je preganjal čas. Nismo si vzeli časa za premislek. Zdaj se snovi več ne spomnim. Šola mora biti prostor, kjer lahko mladi namenijo svoj čas predvsem razmišljanju. O prihodnosti, o bistvu, o sebi. Čas je lahko vedno naš zaveznik.

Precej nenavadno je, da to kolumno pišem ob lanterni, v viseči mreži, ob plavajoči hiški na reki Kwai. Še so tako kraji, kjer ni elektrike, kjer se ustavi čas in kjer lahko neobremenjeno razmišljamo. Zadnja postaja najinega potovanja. Za praznike bova doma. Povsod je lepo, a doma je najlepše.

Potovanja so najboljši čas za premišljevanje. Tokrat veliko razmišljam o svetu in naši prihodnosti. Na drugem koncu sveta se zbirajo svetovni voditelji in se pogovarjajo o tem, kako rešiti svet pred globalnim segrevanjem. Težko bo uskladiti različne interese, države v razvoju obtožujejo tiste razvite, razvite kažejo s prstom na Kitajsko. Izzivi, s katerimi se bomo soočali v prihodnosti, so predvsem svetovni in so naši. Tega se premalo zavedamo. Sosedov vrtiček je tisto, kamor nam pogosto še seže naše razmišljanje. Morda do piranskega zaliva. Vendar bodo problemi generacije, ki sedi danes v šolskih klopeh, izzivi celotnega (našega) sveta.

Najbolj me skrbi razlika med bogatimi in revnimi. Ekonomist Sachs je ob obisku nekdanjega predsednika Busha v Afriki naredil izračun, da je prihodek 400 najbogatejših ljudi v ZDA v letu 2000 presegel prihodek štirih držav (Bocvane, Nigerije, Senegala in Ugande), ki jih je predsednik Bush obiskal na svoji poti. 400 ljudi je zaslužilo več kot 161 milijonov ljudi skupaj.

V čudnih časih živimo. To danes slišimo že celo od optimistov. Razmišljam, ali je to resnično posledica težkih časov ali pa gre za zgodovinsko ponavljajoče se ciklično obdobje.

Zgodovinsko gledano, je Evropa vedno imela kontinentalni primat. Bila je središče sveta, vsaj tak občutek nam dajejo številna dejstva. Na nekatera dejanja Evrope, kot je koloniziranje Afrike, sicer ne moremo biti ponosni. Obdržati primat pa je vedno svojevrsten izziv.

Danes Evropa izgublja, vsaj skozi prizmo gospodarstva. To moramo priznati. Vsaj po tihem. In ko ti ne gre najboljše, se je treba vprašati, zakaj je tako, najti odgovor in nekaj spremeniti. Drži, v eni kolumni rešiti Evropo in njen gospodarski razvoj je naivno pričakovati. Razmisliti o tem, kaj je trenutno njen največji izziv, pa je verjetno možno.

Živimo v času fame nemško-francoskega vlaka. No, ta je morda že odpeljal. Evropa dveh hitrosti je pogosto slišana besedna zveza. Evropsko gospodarstvo je pred velikim izzivom. Če smo bili včeraj nosilci napredka v Aziji, je danes gotovo pravo vprašanje, ali je bila selitev proizvodnje na cenejši trg modra odločitev.

Vprašanje je, kaj se bo rodilo? Miš? Upam, da ne.

Zadnje čase smo priča številnim pobudam za zboljšanje šole. Pohvalno.
Izr. prof. dr. Manca Košir je bila sklicateljica javne tribune Kakšno šolo hočemo. Govorilo se je o kurjih in mačjih šolah. Nekdanja ravnateljica, danes sicer komentatorka etično in moralno spornega resničnostnega šova Kmetija, Angelca Likovič je razburila šolnike, predvsem učiteljice, z izjavo o 20-urnem delavniku.

Vse lepo in prav. Vsi se zavedamo, da moramo prenoviti šolstvo. Skoraj vsi celo vemo, kakšno šolo hočemo. Kdo je torej cokla razvoja? Učitelji? Nevarno področje. Ravnatelji? Še bolj nevarno območje … Politika? Lepo vas prosim. Učenci in starši? Hmmm.
Sistem.

Vsi po malem. Občutek imam, da se prenove šolstva ne znamo lotiti strateško, v obliki »think tanka«, ki bi dal cilje, smernice in izpeljal akcijo. Veliko govorimo, nekaj tudi pišemo, vendar bi moral nekdo opraviti delo. In ob tem pozabljamo najpomembnejše. O spremembah vprašati tiste, ki v šole hodijo vsak dan – učence.

Za menoj je osem let osnovne šole, štiri leta gimnazije, teče šesto leto fakultetnega izobraževanja, pri čemer sem naredil dva (ne)uspela izleta, a vendar končujem dve fakulteti. Poleg formalnega izobraževanja so tu še mnogi tečaji, poletne šole, dodatno izobraževanje, tekmovanja in vrsta imenitnih ljudi, ki sem jih srečal, in dobrih knjig, ki sem jih prebral. Številne poti v tujino, pogovori v noč z vrstniki in neprecenljivi nasveti starejših, mentorjev, prijateljev so in še vedno klešejo podobo človeškega bitja, ki si je o mnogih stvareh ustvaril svoj pogled in mnenje.

Med drugim tudi o izobraževanju in šolstvu.
Znanje je vrednota, ki nam odpira pot v svet. Tega sem se zavedal že hitro. Stalno izobraževanje, iskanje novega znanja in pripravljenost na nove izzive se vedno obrestujejo.
Žal je povezovanja med neformalnim in formalnim izobraževanjem malo, vsekakor ni strateško in bilo bi lahko boljše.

Priznam, sem eden tistih, ki v svetu pogosto iščejo vprašanje dodane vrednosti. Ali je v korist vseh, je eno mojih življenjskih vprašanj. Ko razmišljam o Evropski uniji, me razmislek pelje v dve smeri.

Je Evropa preveč zapleten sistem? Ta razmislek seveda dobi takoj podvprašanje, kako dobro Evropsko unijo sploh poznamo.

Občutek imam, da se nam tu odpira priložnost za izboljšavo. Kratek preizkus za dvomljivce. Kako sta povezana Svet Evrope in Evropska unija? Kdo je Catherine Ashton? Katere države, ki so članice EU, nimajo evra? Kakšna je vloga Evropskega sodišča za človekove pravice in kdo pravzaprav odloča o imenovanju sodnikov?

Vem, so taki, ki na vsa vprašanja odgovorijo brez težav. Verjetno delajo za Evropsko komisijo ali pa so končali študij evropskih študij oziroma mednarodnih odnosov. Večina ljudi, tudi gospodarstvenikov, pa ima z odgovori težave. Zakaj? Vračam se k temeljnemu vprašanju in upam si trditi, da je Evropa postala zapleten sistem. Ko razmišljam o razlogih, ne morem mimo tega, da se v pogledu na Evropo stalno tepeta dva koncepta. Prvi je želja po samostojnosti in avtonomnosti držav, drugi pa želja po povezovanju in skupnem delovanju v odnosu do sveta. Gotovo je velik izziv združiti dva nezdružljiva koncepta. Evropi to uspeva. Po svoje.

Dobro šolo sestavljajo dobri učitelji in dobri učenci.

Čeprav še nisem poročen, me šola spominja na zakon. Potrpežljivost, prilagodljivost, veliko pogovora, izpolnjevanje dogovorov, tehtni razmisleki. Spremembe so občutljive in imajo dolgotrajne vplive. Včasih je treba na kakšen posvet, nekaj odrekanj in – seveda – veliko ljubezni.

Najpomembnejše pa je sodelovanje obeh strani.

Popolnega zakona ni, prav tako verjetno ne popolne šole. A prav je, da k popolnosti stremimo.
Dobri učitelji so partnerji učencem. Razumejo njihove potrebe. Znajo pohvaliti javno, kritizirati na štiri oči. Svoje delo jemljejo resno in odgovorno. Na ure se pripravljajo vsak dan, prihajajo s svežimi informacijami in delo zanje ni rutinsko. So dosledni, pošteni in zahtevni. Poznajo svojo vlogo, ki je včasih pomembnejša, kot pa si predstavljajo učenci. So zgled, zato se stalno izobražujejo. Priznajo napake. Avtoritete ne razumejo skozi oči položaja, temveč skozi pogled strokovnosti, sposobnosti in izkušenj. Komunikacije ne razumejo eks katedra, saj se zavedajo, da se iz dialoga lahko veliko naučijo tudi sami. V razvoj vključujejo vse in iščejo predvsem potenciale. Zavedajo se, da sistem ni popoln, zato znajo kdaj pogledati tudi iz drugega zorišča. Sposobnost iščejo in jo znajo najti, so vztrajni pri dobrih dejanjih in se zavedajo, da so kazni popolnoma zadnja možnost, ki kažejo tudi na njihovo slabost. O svojih učencih razmišljajo in stremijo k vrednotam, ki jih imajo med seboj prijatelji.