Posts in category "Misli!/think!"

Malenkosti

Mi dajo misliti. In me tudi zmotijo.

Berem Ono. Intervju s temle gospodom:

Dr. Marsden Wagner, ameriški profesor, perinatolog in epidemiolog, se je konec prejšnjega leta mudil v Ljubljani in predstavljal svojo knjigo z naslovom Moj porodni načrt, popoln vodnik za varen in izpolnjujoč porod. Šolan na kalifornijski univerzi v Los Angelesu je bil deležen klasične izobrazbe. Šele navzočnost pri domačem porodu na Danskem mu je odprla oči in ga potisnila na pot, ki ji je zvest še danes. Kar petnajst let je bil direktor oddelka za zdravje žensk in otrok pri Svetovni zdravstveni organizaciji. Zdaj je neodvisni svetovalec, ki je prepričan zagovornik babištva in pravice žensk, da porod spet postane ena njihovih najbolj pristnih in najlepših izkušenj.

Zanimivo branje. Marsikaj me šokira, se vidi, da še nismo rodili. Vendar bom verjetno, ko bomo, naredil celo štalo.

Zakaj?

Ker me tole že danes pojezi, da se lepo izrazim:

Do danes sploh nisem pomislila, kako neumno je pravzaprav, da mora oče otroka plačati, da je lahko pri porodu.

Zakaj se ne bojim za svojo službo?

Vem. Naslov je samovšečen. Zanalašč. Da pritegne pozornost. Psihologija je na delu, ljudje so zaskrbljeni, kriza nas grizlja. Poslušamo oddaje o tem, kako se nam bo slabo godilo, kje vse odpuščajo. Ljudje so glasni, občutek imam, da predvsem tisti, ki te pravice ne bi smeli imeti. Nekateri čakajo. Da bo padlo iz neba, da bo
pomagala država. Če vpraša kdo mene, država že tako ali tako preveč pomaga. Pomagati je treba tistim, ki so nemočni delati, ostali pa….
Zavihati je treba rokave. Pogledati drugače.

Bruha se mi, ko poslušam, da so za vse krivi direktorji, da država ne pomaga nič. Ne rečem, da niso nekateri direktorji krivi, daleč od tega, nekatere bi po hitrem postopku zbasal direktno na Dob. To bi bila edina prava šola za mlado generacijo. Ampak vseeno, spoštovani, socializem, kaj je že to? Stopiti je treba iz cone ugodja! Morda kdaj narediti kaj več, žrtvovati malce svojega prostega časa in z večjim srcem in dušo delati za dobro vsega.

Itak vem, da me bodo številni ozmerjali, napadli in kritizirali, da si to lahko jaz tako predstavljam, da mi je bilo vse v zibko položeno, da je pač meni lahko. Japajade!

Zakaj se ne bojim za svojo službo?

Ko ceniš narod zaradi dejanja enega človeka

Včasih se res vedemo nerazumsko. Nekdo nam naredi kaj slabega in tako hitro to posplošimo na celotno populacijo.

Osebno si štejem v dobro, da to delam tudi pri dobrih dejanjih.

Spomnim se potovanja v Pariz. Ker kreditna kartica ni imela čipa, nisva nikakor mogla do koles, s katerima bi se peljala po centru in s tem prihranila veliko časa.
Kot naročen se zraven pojavi mlajši gospod, ki naju vpraša, če nama lahko pomaga. Kartica ne dela. In nama v avtomat da svojo. Že res, da sem mu plačal nekaj evrov za kolesa, vendar je kazen, ki bi jo seveda zaračunali njegovi kreditni kartici, če kolesa ne bi pripeljala nazaj 300 evrov za vsako kolo. Ob mojem začudenem pogledu nad njegovo prijaznostjo se nama je nasmehnil in rekel, da nama zaupa, da bo vse kot mora biti. Kapo dol. Kupljene točke za Parižane.

Podobna zgodba se je zgodila na tokratnem potovanju. Na trajektu Nemčija – Danska sem pozabil torbico, z vsemi dokumenti in denarnico in gotovino. Čez pet minut se zavem svoje napake, pridem nazaj in torbice ni. Panično do osebja, ki se mi nasmeji – nekdo je prinesel torbico k njim. 1:0 za Dance.

Ob prvem šolskem dnevu

Danes slišim gospoda predsednika, ki med drugim v svoji poslanici ob prvem šolskem dnevu pravi:

Naj zaupam šolarjem še eno majhno skrivnost – šola je kul. Tisti, ki tega še ne vedo, bodo to prav gotovo razumeli, ko bodo v mojih letih.

Očitno imamo kul (cool) predsednika. Vsaka mu čast.

Prvošolcem in prvošolkam, bi ob tej priliki rad tudi sam čestital. Občutek imam, da hodim v šolo celo večnost, še nekaj časa bom, morda celo življenje. In v tem času sem ugotovil, da je znanje vrednota, ki nam odpira pot v svet. Več znaš, več veljaš, pravijo. In prav imajo.

Biti prvošolec je zakon, je odgovornost in je izziv. V šoli se je treba predvsem zabavati. Učiteljice in učitelji niso tam, ker bi radi samo težili. Želijo vam pomagati.
Res je, da so nekateri padli v cono udobja in hodijo v šolo, ker je to njihova služba. A vendar je večina učiteljev in učiteljic vedoželjnih, stalno se izobražujejo. Upam, da to ni moj optimizem…

Morda bi šolski sistem morali bolj naravnati na iskanje znanja. Seveda je potrebna prenova. Glede na hitrost tehnološkega razvoja, bi morali prenavljati šolske programe na pol leta. Tu zamujamo vlak.

Twitter: ZigaVavpotic