Splet okoliščin, predvsem pa radovednost za diplomsko nalogo in prostovoljno svetovanje za prihodnost so bili razlog za povabilo, da se priključim slovenskemu obisku v uradu UNICEFA Burkine Faso. Kam, so me radovedno spraševali znanci?

Bilo je lepo.

Sirnato, pasje, uživatorsko, romantično, gurmansko, popotujoče, garminovo.

Hvala Rane in Ana.

Naj govorijo fotografije.

Ob teh dobrotah naj človek ostane fit?

V Toskani je urejeno marsikaj. Tudi toaletni prostori.

Midva, zadaj Firence.

Veliko velikih je dala Italija.

Glavna cerkev v Lucci.

Giacomo Puccini. Član velikih.

Stolp v Pisi še stoji.

Italija - raj za umetnike?

Katedrala v Firencah.

Tipična trgovinica v Toskani.

Razpoloženje nakupovalcev se vidi najbolje po očeh.

Dobrote.

Za nama eno izmed mest Chinque Terra.

Pa ja niste mislili, da so dame kupovale samo čevljev?

Da ne bo kdo rekel, da nismo v Bolgariji nič delali.

Tole je samo eden od bolj vidnih izdelkov. Glede na to, da je bil film narejen s samimi laiki in da smo za to porabili pol dneva, se mi zdi končni izdelek dober.

Zamujam, vem. Ampak te dni me prehiteva vse. Tudi jaz sem do nadaljnega…

Upam, da naredim kaj za svojo kondicijo, da naredim vse, kar se je nabralo in da zberem energijo za vse nadaljne izzive, ki me čakajo. Dogaja veliko, očitno preveč, da bi vse zabeleževal.

Nazaj na naslovno temo. Valentinovo. Mnenje za in proti se je razdelilo. Obema dam prav. Vendar se mi zdi, da je tak praznik lahko še dodaten povod, da narediš kaj drugačnega. In brezveze se mi zdi, da ljudje pravijo, to je potrebno celo leto. Itak, samo dvomim, da to delajo celo leto tisti, ki so tako proti tem prazniku.

Daleč od ideala sem, verjetno bi temu pritrdila lahko Monika, a vendar se trudim, da so najini dnevi kaj posebnega, sploh pa da si tu in tam privoščiva kako neumnost.

Tokrat Hiša Franko. Res priporočava. Res je bilo popolno. Preseravanje? Itak bo kdo trdil tudi to, ampak prekratko živimo, da si kdaj pa kdaj tega ne bi privoščili. Jaz sem pristaš dejstva, da če je človek priden, je prav, da si tudi zaradi tega lahko kaj privošči.

Brez skrbi, me skrbi tudi inflacija in majhne pokojnine. Ampak…

Čez tri ure odidemo iz Yambola. Končujemo izmenjavo. Glavna tema antidiskriminacija. Neformalno srečanje HAKESa. Bilo je zanimivo, 11 dni - kar dolgo.

Bolgarija mi je dala misliti. Tako in drugače. Nova članica EU na eni strani, daleč od napredka Slovenije na drugi. Verjetno v to bolgarsko mesto ne bi nikoli šel turistično, vsekakor pa bom premislil, če bom še kdaj sedel na vlak za tako daleč. 31 ur je velik zalogaj.

Bolgarija ima velik potencial, vendar se še vedno kaže določena rizičnost. Država, ki kaže dva napredka. Država, ki ima neverjetno bogate ljudi in tiste, ki živijo v bedi, ki si jo težko predstavljamo.

Mi smo se imeli super. Več v sliki.

Tja, via Beograd in Sofija.

Na bolgarskem vlaku do Yambola. 6 ur.

Mesto Yambol. Slikano čez hotelsko okno.

Tam smo delali.

Trdo. Tudi na hodniku sobe.

Kreirali filme o antidiskriminaciji (pride kmalu).

Učili tujce, kaj kupiti v Sloveniji (beri: igrali slovenski monopoly)

Dali smo intervjuje. Bolgarski Spet doma:)

Obiskali Yambolsko gimnazijo.

Vsega lepega je enkrat konec.

Počistil sem svoj mobitel. Našel nekaj zanimivih posnetkov, ki sem jih želel objaviti na blogu, a očitno zaradi časovne stiske to ni bilo mogoče.

Trgovci se mi prilizujejo. Medtem ko sicer čakam pred garderobo Moniko.

Vse poti vodijo v Rim. Tudi v Reziji. Lušten izlet na povabilo Irme in Tomaža. Hvala!

ČArovnija našega Egiptovskega natakarja.

Zaradi tega me nihče ne bo maral. Ampak očitno nepremičnine v Ljubljani niso med najdražjimi - 28m2 310.000 EUR

Neprecenljiv prizor. Monika, Anita in Ana na odru KUDa. Drage dame, totalna desetka.

Zanimivo voščilo nadzornega odbora stolpnice moje drage babice.

Spet sva pohajkovala. Tokrat na Nizozemskem in Belgiji. 6 luštnih dni.
Tja z avtom, nazaj z letalom.
Uživancija.
Hvala Mitju in Tini. Za povabilo, za vse.
V spominu ostajajo mlini na veter, padajoča Berta (tako smo poimenovali Garminov GPS), tulipani (Moni še zdaj ni pozabila…), cokli, siri, dobra večerja, pogovori, razmišljanja, kebab (še zdaj sem prepričan, da smo jedli podgane, majke mi), lepe hiše in še velik posebnih in nam pomembnih trenutkov.

Z vami delim del popotovanja, zadnjega dne ni notri, saj je tekst pisana na izhodu B28, Bruselj Ljubljana.

Ob vsem pa se mi poraja sledeče razmišljanje. Kako dolgo potovati? Ponavadi si natrpava urnik, sva na lokaciji dva, tri dni, vidiva najpomemnejše, domov prideva polna energije, a utrujena. Že res, da 6 dni ne more dati tistega res pravega vzudšja, zato rabiš vsaj 3 mesece. A vendar je 6 dni dovolj, da si privoščiš malo počitka, pokukaš na lokalno tržnico, preveriš kaj delajo sosedi, okusiš lokalno hrano (matr tistmu tipu v Amsterdamu, sej sem že napisal, po mojem nam je dal v kebab podgane in nam to zaračunal več kot bi plačal v Ljubljani za dobro večerjo) in zaideš po nakupih (Moni ma pa nove čevlje + še en kup stvari, za katere imam prepoved objave…).

Whatever, we had a great time. Time is just running so fast. Here are some memories.

I know I look horrible on it, but photoes are as always Monika´s selection.

Finally. It looks like Sofitel in the only place in Egypt to get internet. Not true, I could go to internet cafe, but I prefer to use my laptop in hotel room.

It was great experience, a lot to learn from, met some incredible people, but to be honest - I will be really happy when I will glad my dearest Monika on airport. Only 5 hours to transfer me from Luxor to Hurgada and then see you Joze Pucnik.

I am really proud also to say publicly that we are celebrating 2 years being together with Monika. She is amazing, always supportive, not only beautiful and smart but also very warm and charming. I love her even more after two years and that is what I am most proud of.

Sorry not being with you today… You know, sweetheart…

Čez 6 ur. Tokrat v Egipt, kmalu se vrnem, hudo mi je, ker ne gre Monika z menoj.

Trudim se biti boljši blogar, pa mi ne uspe. Ni discipline, oziroma preveč je drugih stvari. Jebat ga.  Življenje ni potica:)