Anita Ogulin je izjemna ženska. Pika. Brez debate in pomislekov. Je velika ženska in v ponos mi je, da jo poznam. Dobri dve leti nazaj je pisala v Sobotni prilogi dnevnik. Medtem ko me ni, bo njen dnevnik odlično branje. Presenetljivo, včasih boleče, tudi šokantno.
Pred dnevi mi je Anita dejala, da če bi ga pisala sedaj, bi bil še bolj šokantno.

V Prilogi je bilo o njej zapisano:
Anita Ogulin dela v številnih projektih za otroke, mlade in družine kot prostovoljka Zveze prijateljev mladine Slovenije. Je predsednica Komisije za humanitarna vprašanja, predsednica Hiše zavetja za trpinčene in zlorabljene otroke, mentorica in avtorica projektov v korist otrok in mladih, tudi otroških parlamentov, pedagoški vodja otrok in mladih na letovanjih, njihova vzgojiteljica in spremljevalka ter sodnica porotnica. Poklicno je novinarka, a tega poklica ne opravlja več že dobrih dvajset let. Svoja človekoljubna nagnjenja uresničuje v službi kot sekretarka Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje.
Dnevnik - Anita Ogulin / 1
Saj razumete, otroci so moteči za turiste
TorekVsa prepotena se pred sedmo uro vračam z jutranje telovadbe. Težke dežne kaplje najprej tolčejo po obrazu, nenadoma se znajdem v nalivu. Kot bi oblečena stala pod prho. Ni moteče. Nasprotno od napovedi vročega dolgega poletja je to prav zanimivo in bogato z dežjem. Še vremenske napovedi niso več, kar so bile. Sploh pa, ne vem, kdo lahko napoveduje vreme kar za pol leta vnaprej.Toaleta, jutranja kava in načrti za delo. S sodelavko Tanjo morava pripraviti dokončen seznam otrok, ki so ali še bodo letovali na predlog lečečega zdravnika v Zambratiji. To je za starše pomembna subvencija ali znižanje plačila letovanja. Razliko krije Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.Koliko otrok je bolnih! Po prijavah ima več kot polovica otrok in mladih iz Ljubljane in okolice eno bolezen ali več bolezni. Prevladujejo bolezni dihal, različne alergije, bolezni prebavil, vedenjske in duševne motnje, epilepsija … Brez posebne raziskave se močno izraža povezava med socialnim statusom družine in boleznimi otrok. Večja je revščina, več je bolnih.

Končujem seznam tistih, ki bodo letos deležnih Boom počitnic za mladostnike. Brskam med predlogi strokovnih delavcev osnovnih šol in zdravstvenih domov, centrov za socialno delo in prostovoljcev ZPM. Predlagali so otroke za brezplačno letovanje v akciji Pomežik soncu. A otrok je mnogo več kot denarja. Predvsem tistih, ki jim starši ne morejo omogočiti počitnic, in tistih, ki nujno potrebujejo odmik od doma, ker so razmere v družini zanje nevzdržne, morda le nespodbudne. Mnogo je takih, ki potrebujejo socializacijo, prijazno druženje z vrstniki, sprejetost, toplino, ljubezen. Letos je neverjetno veliko otrok, ki so izgubili enega starša ali oba. Veliko je hudo bolnih, a starši nimajo denarja, da bi plačali razliko do zdravstvene subvencije. Mapa je polna primerov, ki zahtevajo tankočutno obravnavo, pozornost, pomoč, tudi strokovno.

Pokličem starše otrok, ki so stari nad 14 let, saj so Boom počitnice vsebinsko načrtovana letovanja za mladostnike. Morje, vodene nočne zabave v spremstvu prijaznih vzgojiteljev, popolna oskrba, podaljšano spanje in tematski pogovori o tveganem vedenju, spolnosti, nevarnosti drog, aktivnem preživljanju prostega časa, strpnosti, subkulturi, še in še in še. Kako dobri sogovorniki so mladi. In tako zelo radi se pogovarjajo o vsem, o čemer se ne zmorejo ali ne želijo pogovarjati s starši, prijatelji, sorodniki. Odstirajo svoje dileme, nizajo prve izkušnje. Zaupajo – ljudem, vrednim zaupanja.

Starši, ki jih pokličem, so veseli ponudbe. Še bolj njihovi otroci. Kdo bi si mislil, da je v Sloveniji še toliko otrok, starih nad 15 let, ki še nikoli niso videli morja!

Telefoni kar naprej zvonijo. In vrata so odprta za velike težave majhnih ljudi. Saj sem tudi sama odraščala v pomanjkanju družinske topline, sprejetosti, razumevanja, ljubezni. Ampak tedaj so bili ti primanjkljaji za otroke s podeželja kar vsesplošni. Moji otroci so odraščali neizmerno ljubljeni, sprejeti takšni, kakršni so. Deležni razumevanja, spodbud, priznanja. Razumeli so postavljene meje, pa tudi sankcije, če so jih prestopili. Moji in moji otroci. Dvema sem primarna mati, nadomestna mnogim, nikoli pa preveč. Saj pravijo: ljubezen se množi in ne deli.

Danes pa vstopa v prostore naše pisarnice vse več očetov, ki jih je zapustila mati njihovih otrok. Potem se začne vrednotenje »njenega« poslanstva. Poslanstva matere. Ne zdržijo pritiska družbe, obremenitve družine?! Preprosto zapustijo enega, dva, tri otroke in odidejo. Nekatere možu, nekatere babicam, nekatere družbi. Kako razumeti te mamice?

Ni mi uspelo postoriti vsega načrtovanega. Pač pa sem kar nekaj otrokom polepšala počitnice. Požvižgavam si in tečem v dom. Tam je moja mama. Le še kratko sporočilo Mirču. Kosila bova zvečer!

Sreda

Koprenasti oblaki z nizko meglo ne napovedujejo lepega dne. Pa prav danes, ko z otroki hitimo novim doživetjem nasproti. V Strunjan. Na enodnevni počitniški kopalni izlet. Brezplačni, seveda. Direktorja lepe strunjanske plaže sem komaj prepričala, da je dovolil prost vstop za udeležence projekta Srečne počitnice vsem otrokom.

Pred devetimi leti sem skupino 130 otrok z 12 spremljevalci vodila na letovanju v Zambratiji. Bili so otroci, kot danes. Več ali manj iz revnih, vse preveč tudi iz neurejenih družin. Letovanje in vse, kar smo jim pripravili v tistih enajstih dneh, jim je bilo tako všeč, da niso želeli več domov! Stkali smo prijateljstva, bili smo nerazdružljivi. Zato smo se spremljevalci dogovorili, da otroke popeljemo tisto poletje še kdaj na kopalni izlet. Že zato, da se znova snidemo in se imamo lepo.

Otrokom, za katere je bilo letovanje z nami edino lepo počitniško doživetje, smo omogočili kopalni izlet. Izprosila sem brezplačen vstop na bazen, poprosila za donatorski prevoz, spremljevalci pa smo bili tako ali tako prostovoljci. Otroških glavic več kot sedežev v avtobusu je že pred osmo zjutraj čakalo pred Fužinskim gradom. Ne morem pozabiti družine iz Polja. Štirje otroci, oba starša brez zaposlitve, z nami pa je letovala največja deklica. Imela je 14 let. Na izlet je pripeljala bratca in dve sestrici. Sama ni vstopila, ker se je odločila, da bo »otrokom« omogočila, da se vsaj za en dan umaknejo pred krutimi starši. Dejala je, da je imela veliko srečo, ko je bila varna pred njimi 11 dni. Takrat sem razumela Slavico. Ni padla, ličnico ji je zlomil oče, ko jo je udaril, preden je odšla na morje. Tudi Jasmin, Amanda in Haris so bili polni modric.

Tisti prvi izlet je bil nepozaben. Za otroke in za nas. Spoznavanje novih obrazkov in animacija na avtobusu, na plaži, v morju in nazaj. Sodelovali so vsi kot eden. Merili smo moči, spretnost, odkrivali in razvijali talente … Šest let smo vsako sredo med poletnimi počitnicami vodili otroke in mlade po poteh prijateljstva, doživetij, veselja. Vedno več je bilo takih, kot so bili Slavica, njeni sestrici in bratec. Branko: prihajal je iz Kranja in imel 13 let. Ni se hotel sleči, da bi šel v vodo, ni hotel sodelovati pri igrah in športu, le opazoval nas je. Proti koncu dneva je spregovoril: imel je mamico in očima. In imel je šele tri leta. Spomni se prvega udarca ob kosilu. Močna očimova roka ga je udarila po glavi, da je padel s stola. Nadaljevalo se je z zabadanjem vilic v drobceno telesce. Potem so prišle na vrsto brce, zlomi. Vselej je končal na urgenci. Vzrok poškodbe? Starši so dejali: neobvladljiv, neubogljiv, kar naprej pada in se poškoduje. Nikomur ni povedal, kaj se dogaja za štirimi stenami njihovega doma, preveč ga je bolelo. In se kopičilo. Sovraštvo in maščevanje. Tisto leto je počilo. Najprej močan očimov udarec, potem se mu je stemnilo. Ko se je zavedel, je bil na policiji. Hudo je poškodoval človeka, ki ga je trinajst let trpinčil. Matere ni hotel več videti … Rad je bil z nami. Marko: ko smo odhajali iz Atomskih Toplic, se nam je izmuznil. Otroke smo popeljali na avtobus in se že hoteli odpraviti proti domu, ko smo ugotovili, da ga ni z nami. Odšli smo nazaj. Marka ni bilo nikjer. Pregledali smo vso plažo, bazene. Nič. Natančno sem si ogledovala obiskovalce bazena. Ob starejšem paru je sedel deček, bil je podoben Marku. Vprašala sem ga po imenu, pa ni odgovoril. Vprašala sem moškega, ali je njegov. Povedal je, da ne. Prijela sem ga za roko, a jo je izpuli. Ni hotel več domov. Pa je moral. Na Vrhniki smo povedali otrokom, da se bližamo Ljubljani. Marko je naredil lužico in ko smo prispeli na odhodno mesto, okamenel. Zagledal je očima …

Ja, celih šest let smo vodili otroke ves čas počitnic na kopalne izlete. Brezplačno kot še danes. Prijazni donatorji so nam odpirali vrata v slovenska zdravilišča in kopališča. Tudi ob morju. Dobri prevozniki so nas prevažali zastonj. In prostovoljci smo otrokom podarjali vse, kar zmoremo. Sebe samega. Med prostovoljci, spremljevalci otrok je bila tudi ljubljanska županja Danica Simšič. Še celo na muzejskem vlaku. Potem pa je projekt dobil podporo. Mestna občina Ljubljana je finančno podprla prizadevanje in že tri leta iščemo najboljše prevoznike, ki jim lahko plačamo. Otroke oskrbimo s hrano, pijačo. Lahko jih zavarujemo. In pripravili smo celo izlet za družine. Tiste z več otroki. Na Pikinem festivalu smo se prav odlično zabavali. Pozimi smo se šli v Kranjsko Goro smučat ali v Planico sankat. Tudi brez sani je drselo …

In že smo pred Fužinskim gradom. Otroci se z veselimi obrazi na klic vzpenjajo po stopnicah avtobusa. Justi, Nina, Simon in Mišel jih nameščajo na sedeže. Starši sprašujejo. V takem vremenu na morje? Zakaj pa ne. Priklicali bomo sonce in se imeli lepo, brez skrbi. A me je žrlo: kaj če bo dež? Že zjutraj sem poklicala v vse hotele ob slovenskem morju, ali bi nam dovolili vstop v termalne bazene. Tudi za plačilo. Ne, so odgovorili, preveč vas je in sezona je tu. Saj razumete, otroci so moteči za turiste. Seveda razumem – turizem. Že zato, ker so nam doslej večkrat odprli vrta. Ampak da so otroci moteči – ne, oprostite, tega ne morem razumeti.

In smo se odpeljali. Jutranji pozdrav! Na ves glas iz vseh grl hkrati. To je vendar telovadba za glasilke, telovadba za roke pa je aplavz vozniku. Potem predstavitev. Koliko lepih imen. Šestinštirideset in prav vsakemu smo ploskali. Imamo najmlajšega izletnika – Saro, 4 leta – in najstarejšega, Mustafo, 15 let.

Pesmi, igre, kvizi in že je 46 otrok preplavilo navdušenje. Zagledali so morje.

Štirje prvič v življenju, drugi prvič letos.

Spet žalostne in tragične izpovedi otrok. Gašper, Urška, Luka, Adnan ..

Otroci in morje. Ena sama sreča. Saj ni pomembno, koliko jih ni znalo plavati. Učili smo jih plovnosti, v enem dnevu naučili osnove in čisto majceno jim je celo uspelo nadvladati vodo. Užitek je bilo z njimi deliti radosti, ki so jo izkazovali na način, ki ga zmorejo samo otroci in mladi. Pristen, neposreden, prijazen, odprt. Igre, trampolin, pa spet morje, pa kosilo, zabava in dan se je prevesil v večer. Prehitro smo prispeli pred Fužinski grad. Nazaj. In skoraj neverjetno: prav vsi starši so prišli po otroke.

Četrtek

Že zjutraj sestanek z Anito: priprava na letovanje družin v počitniškem domu Vila v Kranjski Gori. Anita je pripravila bogat planinski program. Za tiste, ki od počitnic v hribih pričakujejo več naporov, in tiste, ki se privajajo na varno pohodništvo. Pa ne le to. Nabirali bodo zdravilna zelišča, jih pravilno sušili in pripravljali čaje. Ogledali si bodo deželo svizcev. Madonca, nisem vedela, da svizci domujejo v alpskem svetu. Seveda Kekčeva dežela kar sama po sebi prikliče teto Pehto. Ta jih bo šele zabavala in pripovedovala o dogodivščinah, ki jih je pomagal ustvarjati stric Bedanc. Tudi ustvarjalne delavnice bodo, zborovsko petje in predavanje o zdravi prehrani (tu bi morala sama sodelovati, nasedem čisto vsem člankom o hujšanju in še čem). Res dober program. Vse pomembnejše je preživljati dopust ustvarjalno. Tako, da se naučimo uživati skupaj z otroki v dejavnostih, ki nas sproščajo, združujejo, v naravi, aktivno in zdravo. Samo pred računalniki in televizorji ne. Tam ni naših besed. No, vsaj ne vse dni v tednu.

Pokliče Matjaž. V koloniji je zbolel deček. Visoka temperatura in mnenje zdravnika – domača oskrba. Starši so prišli ponj. Stvari so pustili tam. Normalno. Sodelavci v domu vse pripravijo, operejo, zložijo v kovček. V Ljubljano pride nazaj z izmeno. Prevzamem ga in izročim staršem.

Medtem smo prejeli račune Mladeži. To je podjetje na Hrvaškem, prek katerega poslujemo v sosednji državi. Skupaj z Zavodom za letovanje in rekreacijo. Prvi hip se zdijo računi silno visoki, a ko preračunamo stroške – ja, povsem realni so. Hitimo s plačili, saj kljub swiftu direktor trdi, da denar potuje najmanj 3 do 4 dni. Pravijo, da Hrvaške banke zadržujejo. Ažurnost pa taka.

Iz Neaplja se oglasi Vojc. Pokličem nazaj. Naši otroci se imajo super. Izredno pridni so, odlično promovirajo Slovenijo, skratka, vse je OK. Letos smo osmim osnovno- in srednješolcem omogočili udeležbo na Festivalu za srečo mladih sveta v Neaplju od 10. do 25. julija. Okoli osemsto otrok s skoraj vsega sveta je zbranih. Program je osupljivo dober. Poleg športnih srečanj, predstavitev držav in njihove kulture, družabnih prireditev si otroci ogledujejo Vezuv, Pompeje, se zabavajo v Gardalandu, obiščejo Rim … Čudovito. Seveda pa možnosti za tako pot ne dobijo vsi. Le otroci, ki so prizadevno sodelovali pri različnih dejavnostih, pomagali vrstnikom, bili dejavni v otroških parlamentih in drugod. Med njimi je tudi Andraž. Državni prvak in pravi virtuoz na harmoniki. Pravijo, da ga v svoje vrste vabijo že vse svetovne delegacije otrok in mladih. On pa vztrajno zbuja otroke z našo – njihovo himno Na Golici. Kako sem ponosna na to našo mladino!

Tanja in Polona pridno dvigata telefone, usmerjata starše v programe, pošiljata pošto in pomagata »na vseh poslovnih frontah«.

Že se peljem proti Kranjski Gori. Z našo predsednico Eriko in gospodom Momotom. Gremo v Vilo. Naša Vila je tak počitniški dom kot pravljična hiška Janka in Metke. Namesto sladkorčkov na stenah ima fresko, ki jo je zob časa že močno načel. Pa ni kriv čas, ampak dež in sneg in vse, kar pade zraven. Naš upravni odbor je sklenil, da je treba fresko, ki je tudi kulturna dediščina, obnoviti. In tako je prav. Le da restavriranje ni poceni.

Čakali smo na prvo donatorsko navezo. Našla jo je gospa Erika. Momo je profesor arhitekture in je k delu privabil še študenta. Fresko bo obnovil za pristop k magistrski nalogi. Ali pa za zagovor, ne vem natančno. Vem samo, da sta gospod Momo in Aleks pripravljena na donacijo, obnovo freske. Hvala. Zelo lepo.

In spet se pod večer vračam. Najprej v dom starejših občanov Fužine. Mama čaka. Premalo sem z njo, pravi. In vendar jo malo razvedrim, uredim, poklepetam.

Čakata tudi sin in mož. Še dobro, da sem večer prej vsaj na pol pripravila kosilo. Meni ostanejo večerja in kup domačih opravil. Do polnoči bom, upam, zmogla.

Petek

Prijazno jutro. Pozdravljajo me vrane, srake. Vsem prijazno odzdravim. Naš kosmatinec Blek, ki me vsako jutro spremlja, ljubosumno laja nanje. Lahkotno se bližam strugi Save. Kako to šumenje pomirja. Telo je že krepko zbujeno, misli na mestu. Še zadnje vaje in pod prho.

Ko vstopim, me že čaka ena od mamic. Izpolnila bo prijavnico za otroka, ker ni več časa za pošiljanje po pošti. Tisto, ki smo ji jo poslali pred mesecem, je izgubila. Pravi, da je še dobro, da se je drži glava. Draga gospa, verjemite, da tudi meni, si mislim in poslušam naprej. Zapleti z možem, neobvladljivi otroci, stresna služba. V torbici išče mobitel, ki zvoni. Razburja se nad neredom, ki ga je ustvarila med iskanjem. Res se mi smili. V stresu je. V telefon zakriči, kliče jo »mulc«, ki mu je že včeraj vse naročila, a je očitno pozabil. Tudi ona je pozabila. Mobitel na mizi, tečem za njo.

Ubogo žensko bitje. Ampak če dobro pomislim, sem ji po svoje podobna tudi jaz. Le na otroke se ne bi drla. To pa ne, niso krivi za mojo nevrotičnost. S seboj bom spet razčistila jutri, ob jutranji telovadbi.

Na vrsti so donatorske pogodbe. Podjetje Image Management, ki ga vodi direktorica gospa Vera Hegeduš. Je prejemnica priznanja revije Naša žena za dobrega človeka in članica našega upravnega odbora. Že več let pomaga otrokom, ona in njeni poslovni partnerji. Za otroka, ki zaradi različnih vzrokov nima primernega, prijaznega otroštva in doživlja socialno izključenost ali materialno in drugo pomanjkanje, napišemo donatorsko pogodbo. V njej opredelimo znesek, ki bo pomagal kriti stroške letovanja ali česa drugega. Predstavimo primer in se zahvalimo.

Ko pišem anamneze otrok ali družin, me vselej stiska v grlu. Zakon o tajnosti podatkov. Toda vselej imam v mislih: če komu pomagam, vem, komu. In prav je, da vsakdo, ki kakor koli pomaga, ve, komu gre pomoč in za kaj jo bo uporabil. Seveda prosim za diskretnost. Vendar je na humanitarnem področju prav zakon o tajnosti podatkov marsikomu zavezal roke. Res še nisem doživela, da starši ne bi hoteli dati svojih podatkov, ko gre za pomoč. Zato, dragi donatorji, vsaka pomoč ima ime, priimek, naslov in namen.

Pa silno hvaležnost, če ne drugih, našo.

Občinska zgradba je že skoraj prazna, petek je. Ampak naši otroci letujejo tudi ob petkih, sobotah, nedeljah, dela prostih dneh, praznikih. In kjer so oni, smo tudi mi.

Odbrzim v dom. Mama čaka na domačo oskrbo. Ob koncu tedna jo vzamem domov. Tako zelo rada je doma.

Kako ubogi so ljudje, ki nikoli niso zapustili doma. Ko pride čas nemoči – hočeš nočeš – moraš. Imaš pa silno srečo, če dobiš tako lepo in prijazno oskrbo, kakršna je v Domu starejših občanov Nove Fužine.

Zelo je zadovoljna, z vsem. A kljub temu je najlepše doma. Ko vstopim, me pozdravi: Kje hodiš tako dolgo, greva, hitro!

Moja draga mama, posvetila se ti bom. Preostanek petka in soboto. Dan in noč. Pleničke gor ali dol, voziček sem in tja, prehrana in drugo.

Ko mamo vrnem v dom, se spet snidemo.

Sobota

Sava, kava, mama, mama, mama. Kuhanje, pospravljanje, pometanje, pranje, obešanje perila, likanje, mama. Kot v filmu Ko frči perje. Vmes telefoni. Nada, upravnica počitniškega doma Vila. Obnova freske odlično napreduje. Matjaž, programski vodja počitniškega doma Zambratija, potrebuje soglasje za nabavo rekvizitov v Sloveniji.

In Karmen, moja vsestranska hči. Sprašuje, kaj pomeni ta mrk. Pove, kako preživlja dneve z otrokoma in možem, tam daleč v Bologni. Moja Karmen. Diplomirala je politologijo, mednarodne odnose. Z deset. Dobila Prešernovo nagrado in želela delati magisterij. Odločila se je za poroko z Giorgiem in odšla z njim. Ustvarila sta si dom in družino. Danes je mama, žena, slikarka, kiparka, pesnica, pisateljica, prevajalka, le svojega poklica ne opravlja. Pa ji nenehno zatrjujem, da ima najlepši poklic na svetu. Mama!!!

In ko Roberto, moj Berti, dvigne telefon, zažgoli: Babi, rad te imam. Tudi jaz tebe, Berti, kako zelo. Pritegne mu Ana: Rada, babi. Tudi jaz vaju, sončka moja. Motnje spanja so moj stalni spremljevalec, prikličem si pred oči čudovite obrazke svojih otrok, vnučkov in na tisoče otrok, v ušesih pa zveni melodija – rada, imam te rad.

Nedelja

Jutranja kavica v miru z mojim Mirčem. Tiho jo pijeva.

Sinči spi. Ker se je s svojo Nino vrnil zgodaj zjutraj z žura, bosta gotovo spala do poldneva. Mamo sem peljala nazaj v dom.

In midva jo mahneva z Janezom in Alenko – to sta najina dobra prijatelja – na morje. Za en dan. Hitro zmečem v torbo brisače, oblečem kopalke in potujemo. Na cesti, začuda, ni preveč prometa in nobenih ovir. Uro in pol in že me objame morje. Za dve uri in več skupaj. To je užitek. Veliko plavanja, malo počitka in meditiranje. Morje, galeb, kakšen deskar in jaz. Milina. Redko pomislim, da mi je hudo, večkrat, da mi je lepo. In tokrat mi je čisto zares. Samo lepo.
Anita Ogulin