Večkrat, ko opazujem ljudi, se spomnim na Konfucija. Nekoč je rekel: Ljudje se ne spotikajo ob gore, temveč ob krtine.

S konflikti se srečujemo dnevno. Kako jih reševati, je vprašanje, ki sem si ga pogosto zastavljal. Mediacije sicer nikoli nisem menjal z meditacijo, vedel sem, da je mediacija tehnika reševanja konfliktov.

Danes sem prepričan, da je mediacija filozofija. Srčno si želim, da bi postala filozofija reševanja sporov vseh nas.

Na osnovnem izobraževanju za mediatorja Društva mediatorjev Slovenije te okužijo z virusom, za katerega pa ne iščeš protistrupa. Z njim preprosto želiš biti okužen in z njim okuževati druge. Dajo ti nov pogled in zanimivo orodje v svetu medosebnih odnosov.
Vržen si v vodo, pokažejo ti osnovni plavalni gib. Če hočeš plavati odlično, rabiš veliko vaje in še kakšno dodatno izobraževanje.

Čeprav prevladujejo pravniki, imam občutek, da so veseli vsakega, ki je pripravljen trdo delati in dobro poslušati. Trdo delajo tudi predavatelji, ki poleg tega, da širijo svoje znanje, prenašajo med udeležence številne izkušnje. In ravno zato je to izobraževanje zelo praktično.

Bodimo sprememba, ki jo želimo videti v svetu. Gandhijeva modrost gre z roko v roki z osnovnim sporočilo mediacije.

TED pomirja moj intelekt v času, ko so se mednarodne organizacije odločili vzeti v svoje roke Slovenci. Veliko se dogaja, srečujem zanimive ljudi, razmišljam. Žal zmanjkuje časa, da bi vse zapisal. Pa saj je konec koncev važen izid, ki ga bodo videli tisti, ki jim bo to namenjeno. Seveda godijo komplimenti, prav pride tudi kritika. Če nekdo reče, da je prišel ob polnoči na tvoj blog in odšel ob treh zjutraj iz njega, to prija. Prijatelj je zadnjič rekel – odlično si tole izpeljal, ampak saj samo odlično pričakujemo od tebe. Sliši se lepo, vendar je kompliment zelo velika obveza. Trudim se po najboljših močeh.

Včasih ulovim tudi kakšno domačo novico, ki sicer žali moj intelekt. Daleč od tega, da želim izpasti kot intelektualni snob, parlamentirati in parafrazirati dogajanje. Tudi politike se ne želim iti. Sem liberalno usmerjen človek, ki podpira načela demokracije. Vendar me preprosto žali, ko nekdanji glavni navijači in pojoči majorji blatijo ugled naše države v mednarodni javnosti. Vendar oni se z dušo in srcem borijo za našo domovino. Japajade! Bojim se, da večina ljudi ne loči niti med NATOM in EU, spore s prijateljsko državo Hrvaško pa obešajo na velik zvon. Prepričan sem, da bi Hrvaška ob pravih pogajalcih in z modrim dialogom Sloveniji odstopila Piranski zaliv. A to je druga zgodba.

Sašo hvala! Za spomine tam, za obujanje spominov tu. In družba, se vidimo!

(Žal mi je, da ne obstaja v medijih prostora, da bi objavil tole razmišljanje. Vendar razumem. Dodano vrednost naši družbi doprinašajo Damjan Murko, zakonca Čepin in podobne zgodbe. Kako preroški je bil Fran Milčinski s svojimi Butalci. Čeprav vseeno (naivno, optimistično) verjamem, da se večina ljudi zgraža in bi rada nekaj drugačnega. Morda pa je čas za nov časopis, ki bo sprejemal razmišljanja o današnji družbi.)

Pred časom sem zapisal, da morajo biti mladi nacionalen interes vsake države. Ko opazujem to družbo, se vse bolj sprašujem, kakšnih sporočil smo mladi sploh deležni. Kakšno popotnico nam daje tako imenovana »ekstra« generacija, ki ima danes v rokah vse vitalne vzvode naše družbe?

Ekstra generacija

Pred dnevi sem v svoj nabiralnik dobil zanimivo predstavitev »ekstra« generacije skrivnostnega avtorja alamut.si, ki govori o generaciji 50., 60. in 70. let.

Dragi moj Gandi, hvala za vse!

Počivaj v miru!

KAS je pred časom predpisal obliko življenjepisa.

Morda pride kdaj prav.