Mi dajo misliti. In me tudi zmotijo.

Berem Ono. Intervju s temle gospodom:

Dr. Marsden Wagner, ameriški profesor, perinatolog in epidemiolog, se je konec prejšnjega leta mudil v Ljubljani in predstavljal svojo knjigo z naslovom Moj porodni načrt, popoln vodnik za varen in izpolnjujoč porod. Šolan na kalifornijski univerzi v Los Angelesu je bil deležen klasične izobrazbe. Šele navzočnost pri domačem porodu na Danskem mu je odprla oči in ga potisnila na pot, ki ji je zvest še danes. Kar petnajst let je bil direktor oddelka za zdravje žensk in otrok pri Svetovni zdravstveni organizaciji. Zdaj je neodvisni svetovalec, ki je prepričan zagovornik babištva in pravice žensk, da porod spet postane ena njihovih najbolj pristnih in najlepših izkušenj.

Zanimivo branje. Marsikaj me šokira, se vidi, da še nismo rodili. Vendar bom verjetno, ko bomo, naredil celo štalo.

Zakaj?

Ker me tole že danes pojezi, da se lepo izrazim:

Do danes sploh nisem pomislila, kako neumno je pravzaprav, da mora oče otroka plačati, da je lahko pri porodu.

Vem. Naslov je samovšečen. Zanalašč. Da pritegne pozornost. Psihologija je na delu, ljudje so zaskrbljeni, kriza nas grizlja. Poslušamo oddaje o tem, kako se nam bo slabo godilo, kje vse odpuščajo. Ljudje so glasni, občutek imam, da predvsem tisti, ki te pravice ne bi smeli imeti. Nekateri čakajo. Da bo padlo iz neba, da bo
pomagala država. Če vpraša kdo mene, država že tako ali tako preveč pomaga. Pomagati je treba tistim, ki so nemočni delati, ostali pa….
Zavihati je treba rokave. Pogledati drugače.

Bruha se mi, ko poslušam, da so za vse krivi direktorji, da država ne pomaga nič. Ne rečem, da niso nekateri direktorji krivi, daleč od tega, nekatere bi po hitrem postopku zbasal direktno na Dob. To bi bila edina prava šola za mlado generacijo. Ampak vseeno, spoštovani, socializem, kaj je že to? Stopiti je treba iz cone ugodja! Morda kdaj narediti kaj več, žrtvovati malce svojega prostega časa in z večjim srcem in dušo delati za dobro vsega.

Itak vem, da me bodo številni ozmerjali, napadli in kritizirali, da si to lahko jaz tako predstavljam, da mi je bilo vse v zibko položeno, da je pač meni lahko. Japajade!

Zakaj se ne bojim za svojo službo?

Glede na to, da se počasi poslavljam od svojega ambasadorstva, objavljam še intervju, ki je bil narejen z menoj v reviji Element.

Bilo mi je v čast, hvala za zaupanje.

Danes sem bil deležen odličnega izobraževanja v Sociusu.

Lahko rečem, da sem se naučil veliko novega, uporabnega, tudi takega, kar je pametno deliti z drugimi, čeprav je bilo predavanje interno in je bilo vezano na aktualna dogajanja.
Vendar zna Leon vedno mojstrsko, z dobrimi zgodbami, inteligentnim humorjem, aktualnimi informacijami in predvsem z veliko mero samozavesti, ki je posledica neizmerne profesionalizacije in poznavanja področja, prepričati publiko. Temu sem bil priča že večkrat. In si to štejem v čast.

In tokrat?
O krizi. Med drugim. Ki je lahko vezana na strah oziroma na psihologijo množice. Problem je predvsem v mladi generaciji, pod 35, ki se nikoli ni s pravo krizo soočila. Vendar so bile razmere že nenormalne. O tem je na zadnjem srečanju Poslovnega kluba Socius govorila tudi podžupanja gospa Jadranka Dakić. Nihče se ni želel soočiti z realnostjo, pogled s strani skepticizma je bil osovražen. Vse to je vplivalo na mlado generacijo. Vsi so želeli v sektor financ, nepremičnin. Recept hitrega uspeha je bil narejen. Obogateti čez noč! Japajade!

In doživeli smo psihološki obrat. In danes nam manjka optimizma. Pozabljamo, da tudi borza stoji na nekaterih dejstvih. 3/4 borze temelji na pričakovanjih, blagovnih znamkah in know howu. Neotipljivih stvareh. In seveda, izgubili smo zaupanje, ki pa je ključno.

Google translator nas je nasmejal.

Stavke:

Pes laja pred hišo. Zvečer je noč. Zvečer, ko je noč, pes laja pred hišo.

Prevede v angleščino:

Lay rank before the dog house. Tonight is the night. Tonight, when the night, the dog Lay rank in front of the house.

Ko daš prevod nazaj, se pojavi:

Postavite mesto pred hišo pes. Nocoj je noč. Zvečer, ko je noč, pes Lay mesto pred hišo.

Prevajalci, mislim, da se vam ni treba česa bati! Še vas bomo rabili.

Pred nekaj dnevi je Branko Soban objavil zanimiv intervju z Nobelovim nagrajencem Frederikom Willemom de Klerkom.

Predsednika de Klerka sem srečal pred leti na srečanju v Pragi. Imel sem čast izmenjati nekaj besed z njim. Izjemno zanimiv sogovornik.

Glede na to, da je bil intervju prosto dostopen na spletni strani, si ga dovoljujem objaviti kot gostujoči intervju. Če pa bo imel kdo kaj proti, da bom moral pa odstraniti.

Sobotna priloga, 27.12.2008
Frederik Willem de Klerk, nobelovec za mir
Rejene krave iz EU in milijoni lačnih Afričanov
Osemdeseta leta so bila za dobršen del belega prebivalstva Južne Afrike predvsem leta velikega samospraševanja, kam pravzaprav gremo. Potrebne so bile spremembe. Toda demokratizacija je bila dolg in trd proces. Apartheida in diskriminacije namreč ni bilo mogoče odpraviti kar čez noč. Te ideje so v nas zorele več let, pravi Frederik Willem de Klerk, zadnji beli predsednik Južne Afrike, ki si je za demontažo apartheida leta 1993 – skupaj z Nelsonom Mandelo – prislužil Nobelovo nagrado za mir.

Na forumu Solidarnost za prihodnost tu v Gdansku ste dejali, da bi brez idej, ki jih je s svojo Solidarnostjo v osemdesetih letih na Poljskem in po vsej takratni vzhodni Evropi posadil Lech Walensa, tudi apartheid v Južni Afriki živel bistveno dlje, kot je sicer.

Je pozitivna. Nasmejana. Včasih pretresljiva. Predvsem ljubeča in v krogu izjemnih ljudi.

Prijateljica je pred dnevi napisala.
Moški mora napisati knjigo, zasaditi drevo in imeti sina.

Knjiga je napisana. Drevo bo zasajeno v letu 2009. Sin, tudi ta bo prišel nekoč.

In kaj potem?
Stavim, da ne bo dolgčas.

Tudi letos ni bilo.

Obiskal sem devet novih držav, najbolj pretresljivo je bilo v Burkini Faso. Izjemna izkušnja, življenjska, ki je pustila sled.
Prevzel sem vodenje Poslovnega kluba Socius, dobil s tem izjemne sodelavce in spoznal veliko imenitnih ljudi.
Na študiju v tujini se je letos preko Hakesa priključilo desetim študentom, ki že študirajo v tujini, še osem novih.
Včlanil sem se v Ecademy , prevzel sovodenje Ecademy Slovenija in se pridružil Rotaryskim prijateljem. Naslednje leto bom socialnim omrežjem posvetil še več časa.
V začetku leta sem ustanovil tudi prvo družbo z omejeno odgovornostjo, Globaldreamvision d.o.o. ostaja igrišče, gledališče in miselno središče za uresničevanje, analizo in razvoj idej, vizij, strategij in stališč.

Seveda je tu tudi Moja sr(e)čna knjiga. Kako imenitno jo je bilo ustvarjati. Približujemo se 1000 prodanim izvodov, vendar je bolj kot to pomembno, da se je okrog knjige zbrala tako imenitna združba, da bi mi jo verjetno zavidal prav vsak premier.