Dragi prijatelji, znanci, poslovni partnerji!

Še nekaj ur in za mesec dni se odpravljam po svetu, po nov navdih. Iskal bom iskre v očeh ljudi, si odpočil in kot vedno na potovanjih, razširil svoje obzorje.

Združil bom oba svetova, poslovnega in zasebnega. Ker odhajam v najboljši družbi, verjamem do bo odlično.

Zakaj vam pišem, se sprašujete.

Odhajam v času, ko se ljudje največ družijo, zabavajo, izmenjujejo dobre želje, pretehtavajo staro leto in razmišljajo o novem. To je čas cimetovih piškotov, zakurjenih kaminov in objemov v krogu najdražjih.

V tem prazničnem času praznujem tudi rojstni dan. In ker me letos ne bo, bi z vam rad nekaj podaril.

O Moji sr(e)čni knjigi, ste verjetno kaj že slišali. Če ne – pred časom je svet ugledal moj prvenec. Takole so o njem zapisali drugi:

Moja sr(e)čna knjiga, v prevodu My Very Own Book, predstavlja novost na knjižnem tržišču, ne samo slovenskem. Je nekakšen vodnik za osebno rast in načrtovanje življenjske poti, ki si ga napiše vsak sam. Bralca vodi v razmišljanje o sebi, o svojih življenjskih ciljih, željah, poslanstvu, o svoji odgovornosti do sebe, okolja, družbe in sveta. Spodbuja ga k načrtovanju ciljev in navdušuje za razvijanje pozitivnih osebnostnih lastnosti ter za pridobivanje znanja in veščin, ki jih potrebuje za uresničitev svojih ciljev.

Pred dnevi sem imel prispevek na srečanju Unicefa Nič o nas brez nas v občini, o katerem je pisal širše Martin.

Nič o nas brez nas v občini!

četrtek, 20. novembra 2008 ob 10. uri,
Mestni svet Mestne občine Ljubljana
Mestni trg 1, velika sejna dvorana, Ljubljana.

PRISPEVEK: AKTIVNA PARTICIPACIJA JE ODGOVORNOST VSAKEGA POSAMEZNIKA, MEDIJI PA SO NAM LAHKO V POMOČ

V mislih mi odzvanjajo besede dr. Helmuta Maucherja, dolgoletnega predsednika uprave družbe Nestle in soustanovitelja World Economic Foruma: “Nismo odgovorni samo za to, kar naredimo, temveč tudi za to, česar ne naredimo.”

Tega se moramo zavedati predvsem mladi. Aktivna participacija je odgovornost vsakega posameznika. Kako prav je imel Thomas Jefferson, ko je nekoč dejal: “Močno verjamem v srečo, a sem ugotovil, da več kot delam, več imam od tega. ”

John Goddard (www.johngoddard.info/) je najbolj znan po svoji osupljivi življenjski listi dosežkov. Pri petnajstih si je napisal 127 ciljev, ki jih je želel uresničiti v svojem življenju. Seznam je impresiven in drzen, toda rezultati so resnično neverjetni.

Sporočilo za javnost št. 1                                        Ljubljana, 20. 11.  2008

Prišla je ravno o pravem času

Ljubljana, 20. novembra 2008. - V času gospodarske krize in podnebnih sprememb, ko se ljudje sprašujemo, kaj in kako naprej, pravi triindvajsetletni Žiga Vavpotič, da je treba začeti najprej pri sebi. Danes potrebuje svet ljudi z drugačno vizijo, poslanstvom in drugačnimi vrednotami od tistih, ki so ga pahnile v stečaj. Žiga Vavpotič nam ponuja Mojo sr(e)čno knjigo, ki naj bi si jo začel pisati vsak sam. - In že hiti dalje. Načrtuje novo, elektronsko knjigo Moja sr(e)čna Slovenija, da bi jo pisali državljani Slovenije ter v njej prispevali ideje za prihodnost Slovenije.

Prvenec Žige Vavpotiča je izšel septembra pod naslovom Moja sr(e)čna knjiga v samozaložbi. Istočasno je izšel tudi v prevodu pod naslovom My Very Own Book. Kaže, da sta prišli knjigi ravno o pravem času in da sta pravi za današnji čas, saj sta bili v prvih štirih dneh prodani v kar 560 izvodih.
Moja sr(e)čna knjiga je novost na knjižnem tržišču, ne samo na slovenskem. Je privlačen vodnik za osebno rast in načrtovanje življenjske poti, ki si ga napiše vsak sam. Bralca spodbuja k razmišljanju o sebi, o svojih vrednotah, željah, poslanstvu, o svoji odgovornosti do okolja, družbe in sveta. Skratka – Moja sr(e)čna knjiga spodbuja najboljše v človeku, mu vliva zaupanje vase in svoje sposobnosti, v pomembnost njegovega prispevka v družbi in ga navdušuje za načrtovanje življenjskih ciljev, pa najsi bodo sorazmerno še tako majhni.

Uradnikov ne razumemo kot najbolj prijaznih ljudi. Včasih stereotipno, drugič upravičeno.

Današnja zgodba gre takole:
Po operaciji slepiča se je pojavil sum napake na srcu. Priporočen je bil pregled pri kardiologu na Jesenicah, na katerega sem čakal do danes. Včeraj zvečer ugotovim, da bi bilo modro imeti s seboj napotnico. Naročen sem ob 12ih na Jesenicah, pred tem še gora sestankov.

Edina rešitev je, da sem ob 7.00 pri svoji zdravnici, da dobim napotnico. In sem. Vendar ugotovim, da kartica zdravstvenega zavarovanja ne more biti potrjena. Spet sem pozabil odnesti potrdilo o šolanju. Neumna birokracija, neusklajenega sistema podatkov. A tako pač je.

7.15 sem na Miklošičevi, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Uradne ure 8.00. Oplel sem. Ob 8ih sem imel dogovorjeno menjavo gum, 8.15 prevoz v pisarno. Kaj sedaj?

Na hodniku je gospa.
˝Kaj bi radi,˝  me vpraša. ˝Tole potrdil,˝ je moj odgovor. ˝Pa veste, kdaj so uradne ure.˝ ˝Vem. Ampak. Prosim,˝ moledujem.
Že odhaja v stilu, ko rečem: ˝Kaj pa prijaznost?˝

˝Dajte mi kartico.˝ Čez 5 minut je moja kartica potrjena.

Rešila mi je dan. Težko bi prišel do Jesenic, če ne bi bila gospa tako prijazna. Z mojim srcem je vse odlično, okvarja je bila trenutna, po operaciji. A vendar. Kaj če bi bil pregled nujen? Morda bi mi prijaznost rešila življenje.

Včasih se res vedemo nerazumsko. Nekdo nam naredi kaj slabega in tako hitro to posplošimo na celotno populacijo.

Osebno si štejem v dobro, da to delam tudi pri dobrih dejanjih.

Spomnim se potovanja v Pariz. Ker kreditna kartica ni imela čipa, nisva nikakor mogla do koles, s katerima bi se peljala po centru in s tem prihranila veliko časa.
Kot naročen se zraven pojavi mlajši gospod, ki naju vpraša, če nama lahko pomaga. Kartica ne dela. In nama v avtomat da svojo. Že res, da sem mu plačal nekaj evrov za kolesa, vendar je kazen, ki bi jo seveda zaračunali njegovi kreditni kartici, če kolesa ne bi pripeljala nazaj 300 evrov za vsako kolo. Ob mojem začudenem pogledu nad njegovo prijaznostjo se nama je nasmehnil in rekel, da nama zaupa, da bo vse kot mora biti. Kapo dol. Kupljene točke za Parižane.

Podobna zgodba se je zgodila na tokratnem potovanju. Na trajektu Nemčija - Danska sem pozabil torbico, z vsemi dokumenti in denarnico in gotovino. Čez pet minut se zavem svoje napake, pridem nazaj in torbice ni. Panično do osebja, ki se mi nasmeji – nekdo je prinesel torbico k njim. 1:0 za Dance.

Trenutek, ko besedna zveza VELIKI LJUDJE pove največ.
Več kot moja pisana beseda pa naj govorijo razglednice, ki sem jih kupil med najinim obiskom.

Pa česa jaz ne razumem, spoštovane dame in gospodje?

Že, že, politika je predvsem politična, vendar pričakujem, da je tudi strokovna. Oziroma, oprostite mi, težko razumem, da je zbiranje ministrstva podobna zbiranju srajc zjutraj (da ne uporabim kakšnega drugega kosa oblačila).

In od politike, očitno naivno, pričakujem odgovornost do nas, državljanov. Vsekakor se mi ne zdi odgovorno, da si danes kandidat za to, jutri za drugo, pojutrišnjem pa za tretje ministrstvo, v sebi pa nosiš željo po četrtem oziroma celo petem.

Ali pa preprosto jaz ne razumem Vsemogočnosti nekaterih?

Razvnamemo razum, spodbudimo čustva, razigramo čute.

Ste med tistimi, ki se ubadate, kako voditi podjetje v času finančne krize?

Se sprašujete, kako je do krize prišlo?

Kako v krizi komunicirati, da boste prispevali k čim boljšim poslovnim rezultatom?

Predvsem pa, kako lahko finančno krizo izkoristimo kot poslovno priložnost?

Prisluhnite mnenjem in izkušnjam mednarodnih strokovnjakov

FINANČNA KRIZA KOT POSLOVNA PRILOŽNOST

Pridružite se nam na srečanju Poslovnega kluba SOCIUS s PANELNO RAZPRAVO

V ponedeljek, 24. novembra 2008, od 9.00 – 13.00 ure,

v veliki sejni dvorani MOL, Magistrat, Mestni trg 1, Ljubljana.

Naši gostje bodo

ddr. Branko Urošević

Mednarodna avtoriteta na področju upravljanja s tveganji in finančne analize prihodnosti

Ddr. Urošević je doktoriral s področja financ na Univerzi Berkeley in s področja fizike na Univerzi Brown v ZDA, kjer je deloval tudi kot svetovalec v družbi McKinsey.

Je ustanovitelj in predsednik Južnoevropskega centra za sodobne finance s sedežem v Beogradu.

Pomembni so spomini.
To zapišem večkrat. In tega se skušam zavedati tudi v toku življenja.

Izjemen podaljšan vikend. Via Rostock do Taastrupa. 14 ur prijetne vožnje.
Odlična družba, dobra hrana. Sir z rumom ostaja v spominu.
Na hitro pade odločitev – križarjenje do Osla. Kot vedno, nepozabno, v najboljši družbi.
Skoraj bi spet padlo v vodo. Očitno se bo treba navaditi potovati tudi po Evropi s potnim listom. Nikoli ne veš, kaj te čaka.

Visoke cene so relativna stvar. Če je povprečna plača 3500 EUR, hitro ugotoviš, da Slovenija postaja zares draga. Presenetijo številni brezdomci. Norveška – visoki standardi, največja razvitost. Verjetno preveč predalčkamo.

Zanimivo je, da imata obe prestolnici novo opero. Kaj le čakamo v Sloveniji?
Nobel Peace Institute in Kontiki Museum sta veliki zgodbi imenitnih vizionarjev.

In predvsem obe državi spoštujeta svoje vodilne. Že res, da so monarhije standardno bolj protokolarne, vendar trume turistov kažejo na ekonomsko upravičenost rezidence. Če bi kdo vprašal mene, bi bil Cekinov grad idealen. Po Jakopičevem drevoredu pa častna straža z lipicanci. Pa bodo spet rekli, da spodbujam snobizem. Morda pa si tako mlada država zares ne sme dovoliti, da je beseda tradicija v slovarju njenega jezika.