Veliko je dogajalo.

Začelo se je z otvoritvijo kovačnice v Hrovači, sledil je imeniten Cirques na Dunaju, s predstavo Varakai, ki jemlje sapo.

Pavlek te premakne nekje v srcu, domov odideš drugačen.  Tudi Vita Mavrič je pustila sled s svojo zgodbo o Srečku Tolarju, parodiji na kulturno širino slovenskega jet seta. Fokus 08 je bil naporen, a na srečo kratek.

Izjemno priporočam Moje pesmi, moje sanje. Iskrene čestitke ustvarjalcem!

Prava dekleta pa so me pustila hladnega.
Žal preoblačenje na odru in dolge noge že dolgo niso dovolj za zadovoljstvo občinstva. Vsaj ne tistega malce bolj zahtevnega.

…to je moje vprašanje, ko gledam spodnje slike s potovanj. Včasih človeška neumnost preseže zdrav razum, tega se zavedam. Vendar v dani priložnosti človek reagira po svoje. In priznati je treba, nihče ni brez napak.

Glede na ves cirkus, ko vsi govorijo, kako blizu njenega veličanstva so bili, naj dodam še jaz svojo izkušnjo.

Pisalo se je leto 2003, bila je sreda, 23 julij.

Kot pravi Aleš, sem bil tudi jaz na pravem mestu na pravem času. Čisto slučajno sem bil na krajšem izobraževanju v Plymouthu in čeprav skoraj ni verjeti, sem čisto slučajno videl kraljico, tudi poklepetala sva in se celo rokovala (vprašajte jo, sigurno se spomni, saj se na dan rokuje samo s cca 150 ljudmi, od takrat pa je minilo več kot 5 let, se pravi okrog 1700 dni, se pravi nekaj več kot 250.000 ljudi).

Včasih je res ironično, da si ljudje jemljejo tako srečanje tako k srcu. So užaljeni, da jih kam niso povabili, se prepirajo, kdo je na seznamu itd.

Spoštovani jet set, naj vas ne razočaram, bojim se, da kraljica čez leto dni ne bo vedela kdo ste, če vas bo srečala na ulici. Tudi zato nisem pričakoval njenega klica, ko je pristala v Sloveniji.

Eureka, tu je!

Moja prva knjiga.

Moja srEčna knjiga (na povezavi lahko del knjige prelistate).

Seveda manjka še nekaj detajlov k popolnosti, vendar glede na to, da kar nekaj ljudi že ve zanjo, je čas, da jo razkrijem tudi na svojem blogu.

O njej so takole zapisali:
Knjiga je primerna kot žlahtno darilo najbližjim, ali kot ekskluzivno poslovno darilo perspektivnim sodelavcem in poslovnim partnerjem. Prevedena je tudi že v angleščino. Izšla je sredi septembra in v  prvih štirih dneh je bilo prodanih že 560 izvodov.

Knjiga predstavlja popolno novost na knjižnem tržišču.Je nekakšen vodnik za osebno rast in načrtovanje življenjske poti, ki si ga napišeš sam. Bralca vodi v razmišljanje o sebi, o svojih življenjskih ciljih, željah, poslanstvu, o svoji odgovornosti do sebe, okolja, družbe in sveta. Spodbuja ga k načrtovanju ciljev in navdušuje za razvijanje pozitivnih osebnostnih lastnosti ter za pridobivanje  znanja in veščin, ki jih potrebuje za uresničitev njegovih ciljev.

Več informacij na uradni spletni strani, kjer knjigo lahko tudi naročite.
Do 15.11. velja promocijska cena.

Nikoli nisem verjel v horoskope. A vendar ugotavljam, da mora biti nekaj na tem.
Razlog za to so rojstni dnevi treh ljudi (sledijo si v 4ih dneh), ki jih spoštujem, cenim in so mi v zadnjih letih postali zelo blizu.

Čeprav z vsemi na nek način poslovno sodelujem, jih predvsem razumem kot izjemne ljudi.
Ljudi, s katerimi z veseljem spiješ v soboto na tržnici kavo, vedno rad izveš novice o njihovih otrocih, ki jih seveda poznaš.
Res jih vedno bolj razumem kot prijatelje, s katerimi bi se dobival četudi se naše poti ne bi poslovno nikoli križale.

Tako je poseben užitek z njimi iti tudi na kosilo, še posebej za njihove rojstne dni.
Darilo, ki je vzajemno. Povabiš jih na kosilo, njihov dragoceni čas pa te vedno osreči.

Tudi izbrane lokacije, kjer smo bili v petek oziroma v soboto naredijo svoj čar. Teden smo začeli izjemno, čeprav noben od prijateljev, s katerimi smo se potepali na Dunaju, ni imel rojstnega dne.

Spomini so tisto, kar v življenju šteje. Sploh če se zavedaš priložnosti v prihodnosti, ki bodo lahko ponovno temelj za izjemne spomine.

Imeti prijatelje je bogastvo, ki ti ga ne more nihče vzeti. Čeprav se sliši klišejsko, je res. Nihče prijateljstva ne more kupiti.

Malce me skrbi. Očitno postajamo zadrt narod.

Berem Mladino. Oddaja Hri-bar je spet prekoračila mejo dobrega okusa, trdijo nekateri. Borut Mekina je napisal odličen članek. Nasmejal me je. In danes to šteje največ. Smeh. Prisrčen, na podlagi intelektualnega humorja. Surla postane Šnoflja. Guzej bo Ritnik, Radović pa Delović. Bravo Hribar!

Razumem, da je težko prenašati humor na svoj račun. A vendar trdim, da največji znajo ravno to. Seveda je meja med humorjem in žalitvijo, ki je včasih tanka in odvisna od zornega kota. Vendar lahko odkrit pogovor največ naredi. Vmešavanje politike v humor pa pomeni velikokrat nevarno situacijo, ki kaže na pomanjkanje demokratičnih standardov.

Se pa sprašujem, kaj pravita zakonca Rupel. Rolanje po sceni si ju tokrat privošči. Zelo hudomušno, s kančkom resnice. Vendar, kam pa pridemo brez humorja? Oh, ta dolina Šentflorjanska…

Tema je ponovno postala aktualna. In spet sem presenečen. Tudi novi mandatar ni naklonjen predsedniški rezidenci. Očitno je vse strah mnenja množice. O predsedniški rezidenci in njeni podpori sem že pisal.

Vendar vseeno tole v razmislek.

Njegova ekselenca, veleposlanik ZDA ima v Rožni dolini lepo rezidenco.  Tudi pisarne na Prešernovi so reprezentativne. Ne samo on, tudi druge ekscelence. In se pogovarjata spoštovani predsednik Türk in njegova ekscelenca, kje bosta spila čaj popoldne.

Možnosti sta dve.

Čaj lahko spijejo v pisarni pri predsedniku.  Ekscelenca lahko predsednika povabi k sebi.

Še dve možnosti? Seveda.

Lahko spijeta čaj v bloku pri predsedniku. Morda pa se lahko dobita kar v lokalu.

Spoštovani predsednik očitno res ne rabi rezidence. Lepo vas prosim…

IRDO je v E-novicah poobjavil moj članek, ki je bil prvotno objavljen v reviji MQ - Managerji rešujejo življenja.

Vesel sem, da vidim, da je družbena odgovrnost pomembna tema, še bolj sem vesel, da očitno združevanje družbene odgovornosti in managmenta zanima marsikoga in s tem posledično dokazujejo interes med povezovanjem razvojno-humanitarnega sektorja in gospodarstva kot ključ za resno parterstvo v prihodnosti.

Morda je to malce naivno razmišljanje, vendar v to verjamem. Več pa, ko se resno lotim diplomske naloge.

Noro! Kapo dol Leonu Magdalencu za tale delček intervjuja v Oni.

No, izidi so tu, sedeži bodo prej ali slej zasedeni, kaj bi sporočili novi oblasti?

To, da so državo dobili v upravljanje in ne v posest kot vojni plen, s katerim lahko počnejo, kar hočejo. Politiki ste neke vrste hišniki, ki ste odgovorni, da nam bo v hiši vse delovalo tako, kot mora, nič drugega. Niste nobeni božji odposlanci, zapomnite si, ste navadni upravljalci. Lahko ste hišniki, čistilke, gasilci, gospodinje, vi ste naš servis. Na koncu bomo pač preverili, ali nam je ta servis dobro služil. Lahko ga bomo naječli še za naprej ali pa bomo poiskali boljšega.

Glavico na žebljico pa je zabila tudi Sonja Šmuc v svojem uvodniku za MQ. Takoj objavim, ko bo stvar dostopna elektronsko.

Največja frajerka pred in povolilnega časa zame pa je še vedno Marta Kos. Klobuk dol za tole dejanje. Komaj čakam, da se srečava.