Na seminarju, ki sem vam ga opisal tu, sem spoznal Nino Kolar.

Nina je ustanoviteljica in vodja portala Mozaik kreativnosti, ki je eden prvih portalov v Sloveniji z namenom brezplačne (za polnejše predstavitve tudi plačljive, a po zelo ugodnih cenah) predstavitve mladih ustvarjalcev.

Osebno se zavedam, da je kultura med bolj šibkimi mojimi točkami, čeprav z veseljem berem, tudi obisk kakšnega gledališča se najde, premalo pa se posvečam umetnosti. Zato je prav, da na svojem blogu napišem tu in tam tudi kaj o zanimivih kulturnih projektih.

Na portalu se tako s predstavitvijo svojih lastnih ustvarjalnih del - proze, poezije, slikarskih, oblikovalskih, fotografskih izdelkov ter glasbe, predstavljajo mladi ustvarjalci po letih in srcu, portal pa jim omogoča brezplačne udeležbe na razstavah, ki jih 2x letno organizirajo s pomočjo M.K. Teama (nekaterih članov portala) in delujejo dejansko na neprofitni ravni. Vsa energija, ki jo s člani M.K.Teama vlagajo v delovanje, razvoj portala in predstavitev članov je izraz iniciative njih samih. V okviru portala pa poleg foruma, ki je namenjen debatam o umetnosti ter kulturi izhaja tudi brezplačni e-mesečnik Mladi Kreativisti, katerega urednica je Nina (v pripravah je že 25. številka), ki bralcem ponuja številne ustvarjalne članke, nagradne igre, sveže informacije s področja umetnosti ter kulture. Predstavlja tudi novo pridružene člane portala in služi kot spodbujevalec ustvarjalne energije.

Včeraj sva se z Moniko odpravila jahat. K Juretu, Ranč Bloke.

Odlična lokacija, super konji. Teren je res neverjeten. Gozdovi, kjer lahko uživaš v počasni hoji, gozdne potke, kjer uživaš v kasu in planote, kjer konji mirno galopirajo (jaz pa se lovim in se skušam na konju obdržati – do sedaj uspešno). Vedno srečaš kakšno divjad, Moniko je strah, da bi srečala medveda.

Nekoč sem jahal, potem pa so prišli izgovori, da ni časa (tega sicer ni tudi sedaj), ni bilo družbe. Družba sedaj je, saj me je Anastazija dolgo, a na koncu uspešno, vabila, da prideva na Bloke z Moniko. Anastazija Grande Pešič (ZVESTIN) je izvrstna pasja frizerka, našega Gandija, majhnega psa z velikim imenom, vozimo tja stalno.
Spodnja slika sicer ni dobra reklama za Anastazijo, saj je nastala nekaj dni pred najinim obiskom. Jo popravim, ko bo prišel kdaj Gandi od Anastazije.

Rane in Anastazija sta res cool, Monika pravi, da sta prave face. Njima gre zahvala, da tu in tam z Moniko preživiva nekaj časa na konjih. Hvala!
(sicer potem mene vedno vse boli, ker so to čisto neživljenjski gibi, ampak je užitek nepopisen)

Včeraj me je Roy Goreya povabil na seminar ZASLUŽITE SI NAJBOLJŠE.

Seminar nas je popeljal čez 3 stopenjski sistem: ČIŠČENJE, USTVARJANJE in SPREJEMANJE.

Seminar, ki je izvrstno kombiniral teoretični in praktični del, je udeležencem pokazal, kako lahko postanemo, dobimo in imamo tisto, kar si želimo, ne da bi komurkoli morali karkoli vzeti.

Roy me je spomnil predvsem na afirmacije, o njih bom vsekakor kdaj pisal tudi na tem blogu.

Seveda smo se pogovarjali o ciljih, sanjah, sanjskem življenju, denarju.

Predvsem mi je bila všeč Royeva misel, da je na tem svetu vsega dovolj, da nam zato, da bi nekaj dobili, ni treba nekomu vzeti. Roy nas je pozval: ne želite si stvari in ljudi, ki jih ima že nekdo drug. Zanimivo mnenje.

Spet sem spoznal nekaj zanimivih ljudi. Zna se zgoditi, da bo o kom še pisal tu.

Vsi udeleženci smo dobili tudi darilo, knjigo Življenjski diamant. Seveda sem kupil tudi knjigo Več daš, več imaš.

Tisti, ki ne poznate Roya, res je poseben. Prepričan sem, da bova še sodelovala. Vsekakor bo pisal za Univerzo za življenje.

Tole je njegov življenjepis:

Ob prebiranju Dela, zadnje čase zasledim članke Miša Renka, ki piše o blogih.

Zanimivo.

Pohvalno se mi zdi, da nekdo v tiskanih medijih piše o tem, kdo in kaj piše v blogih.

Mogoče pa bi to lahko uvrstili med Inovativno novinarstvo, razpis je nahaja tukaj.

26.04.2007 je zaključek razpisa za nagrado InJo. Če poznate koga, spodbudite ga, da se prijavi.

Zadnji članek o blogih v Delu (18.1.2007):

Novo v Sloveniji: MOŽNOST BREZPLAČNEGA ŠTUDIJA V TUJINI

Z veseljem vam sporočam, da smo z januarjem 2007 v Sloveniji začeli s programom HAKES, ki omogoča sredstva za študij v tujini.

HAKES je mednarodna organizacija, ustanovljena v Estoniji, ki predstavlja institucije na področju visokega šolstva v Evropi, saj sodeluje z različnim fakultetami in skrbi za prijavo, dokumentacijo in vpis mladih na šole, ki jih zastopa.

V tem trenutku se lahko mladi prijavijo na dvanajst mednarodnih programov na štirih danskih šolah in na 240 dodiplomskih programov in 70 magisterskih programov v Angliji na Anglia Ruskin University v Cambridgu in Chelmsfordu. Kriteriji za vpis so podobni kriterijem za vpis na slovenske fakultete. Študij je brezplačen (na Danskem popolnoma, v Angliji pa pokrijejo dve tretjini), saj ga krijejo institucije, ki sodelujejo s HAKESom.
Prijava za študij, ki se začne jeseni 2007,  se konča 15. marca 2007.

Na koncu bi radi poudarili, da je HAKES nastal predvsem zaradi želje po pomoči mladim, ki odhajajo na študij v tujini. Predvsem bomo preko programa poskrbeli za čim manjšo birokracijo, HAKESOVI študentje pa v tujini niso nikoli sami, saj za njihovo dobro počutje skrbi številčna ekipa.

Podrobnejši opis programa je na ogled na spletni strani

Danes mi je elektronsko pošto poslala Veronika Gaber Korbar. Z Veroniko se poznava, ker smo bili skupaj z njo in Katarino v Angliji. Že dolgo se nismo slišali.

Ona vsekakor spada med tiste, ki puščajo sled. Orje ledino in dela super stvari.

Ustanovila je društvo Taka tuka, o kateri so na internetu napisali:

TAKA TUKA je društvo, ki združuje otroke, mlade in odrasle tako, da jim omogoča ustvarjalno preživljanje prostega časa. V naše aktivnosti vključujemo tudi otroke in mladostnike, ki ne slišijo ali slabo slišijo, zato se na delavnicah spontano odvija drugačna komunikacija, ki vključuje ples, gib, mimiko, otožen in nasmejan obraz. S tem mladim omogočimo sprejemanje in vključevanje drugačnosti v njihov vsakdan.

Oglejte si njihovo stran, predvsem pa priporočam obisk kakšne njihove predstave. Zelo zanimivo.

Podnaslov:
Preštevajte srečne dogodke, ne pa nesrečnih

Povzetek:
Pričnite in končajte vsak dan z dobro voljo, nasmejan in polni hrabrosti. Vsak dan je zgodba zase, nova priložnost za osebno zorenje in uživanje življenjskih lepot. Predvsem pa živite za danes!

V petek sva se s sodelavcem Matjažem službeno vračala iz Murske Sobote v Ljubljano. Dolgo načrtovani projekt se ni iztekel povsem po pričakovanjih, obenem pa sva na dolgi poti proti domu po radijskih poročilih ravno poslušala o ptičji gripi v Sloveniji, pa norih kravah na Hrvaškem, vdoru strupenih kač v Indijsko bolnišnico, slabih rezultatih naših športnikov na Olimpijadi, itd. Skratka cel kup dogodkov zaradi katerih bi bil lahko slabe volje in nezadovoljen s tistim dnevom.

Ob takih priložnostih vedno pogledam na moj mobilni telefon, kjer mi s tiskanimi črkami na veliko piše: »CARPE DIEM.« (op.p. Uživaj dan). Lahko reči, a težje narediti boste rekli. Res je, ravno zato pa sem si omenjeni rek vpisal v moj mobilni aparat: v poduk in redno razmišljanje, kako pomembno je uživati prav vsak dan mojega življenja, iz vsakega dneva potegniti nekaj dobrega in koristnega za zorenje in dajanje pozitivne energije ali pa sprejemanje lepot, ki nam jih ponuja že samo dejstvo, da lahko živimo, dihamo in se gibamo; predvsem pa v vsakem dnevu opaziti kaj dobrega, pozitivnega, lepega ali veselega.

Moj blog ni zaprt.
Sodelujem, povezujem, priporočam, pohvalim.

Danes sem bil prav vesel, ko sem slišal, da sta se ravno zaradi mojega projekta spoznala dva človeka, ki sedaj sodelujeta. Namen je dosežen. Upam, da bo še več takih rezultatov.

Za ljudi, ki imajo resen namen pisati o osebnostni rasti, o ljudeh, ki puščajo sled in so s svojim delom pokazali številne rezultate, se vedno najde prostor, seveda tudi na mojem blogu.

Tako sem na desni strani mojega bloga dodal kategorijo SOUSTVARJALCI, kamor bom vpisoval ljudi, ki bodo s svojimi prispevki občasno sokreirali moj blog. Nekateri imajo svoje bloge in si kdaj od njih kaj zanimivega sposodim in objavim. Nekateri so mi izkazali tako čast, da bodo svoje stvari objavljali preko mojega bloga. Iskreno se jim zahvaljujem.

Seveda bodo vsa dela, ki jih bodo napisali drugi, podpisana z njihovimi imeni in priimki. Tako so oni odgovorni za vsebino, sam imam to pravico, da se odločim, kaj objavim, vendar sem prepričan, da zaradi naravnanosti tega bloga, ne bo prišlo do težav in je objavljivo skoraj vse.

Še enkrat hvala za izkazano zaupanje in čast. Kot je rekel eden izmed njih, več nas bo, boljše bo!

Na tem blogu želim pisati tudi o posebnih ljudeh. O ljudeh, ki puščajo sled.

S svojimi idejami, s svojim delovanjem. Z nekaterimi sodelujem osebno, druge poznam na daleč. Vsi imajo skupno, da so drugačni, posebni, izjemni. Ne spadajo v povprečje. Od njih se veliko lahko naučim(o). Nazivi so različni, prijatelji, znanci, sorodniki, sodelavci… Profesorji, doktorji, učitelji, mame, govorniki, voditelji…

Priznavam eno težavo. Že sedaj jih je vsaj 1000. Če bi vsak dan pisal o enem, bi bilo to eno leto dela. Tistim, ki se ne boste pokazali tu, ne zamerite. Ste posebni in izjemni. Pomembni in drugačni. Puščate sled.

Vsi, ki sodelujejo v Univerzi za življenje, bi si zaslužili poseben članek. Vsak posebej. Mogoče celo knjigo. To so ljudje, ki razumejo sodelovanje, izredno jih cenim in jih spoštujem. Včasih so gospodje sneli v spoštovanje klobuk. Za njih, to z veseljem naredim tudi sam. Vsa čast in slava.

Po abecedi:

KLEMEN BELHAR
Klemna osebno sicer ne poznam, sem pa o njem slišal toliko dobrih besed, o njegovem mojstrstvu z besedami in sposobnostmi izražanja. Vesel sem, da je del Univerze, saj piše po naključju, saj je vskočil namesto spoštovanega Zdravka Zupančiča, s katerim se meniva za kavo že predolgo.

Veliko je danes govora o uspehu in spuščati se v to, kaj uspeh je in kaj uspeh ni, je po mojem mnenju brezplodna debata.

Je uspeh predstavljen na prvi sliki?

Ali je uspeh srečna družina?

Vidite, uspeh je težko definirana stvar.

Ko osebno govorim o uspeha, ga razumem preko PROCESA USPEHA, ki ga zaznamujejo različne veščine, ki povzročajo uspeh. Čeprav je uspeh relativen, mora biti posledica uspeha ugled. Ker je ugled relativen in ga določajo drugi, ni vedno najbolj verodostojno merilo uspeha. Poznamo pa besedo, ki najbolj razgali osebo, ki razmišlja o ugledu. Dostojanstvo.
Ga imam? Pomembno vprašanje, ko razmišljamo o uspehu.

Kaj je proces uspeha?
Po mojem mnenju se vse začne z IDEJO, ko ta postane močna, so to SANJE. Ko sanjam napišemo datum, imamo CILJ. Cilj z dolgoročno komponento predstavlja VIZIJO.

Za uspeh je potrebno imeti VOZILO. S čim uspeti? To je eno ključnih vprašanj. Vozilo za uspeh predstavlja tako imenovana trda znanja (hard skills).

Uspešni ljudje po mojem mnenju v svoj cikel procesa uspeha vključijo na koncu SOCIALNI ČUT. Danes, ko 20 družin nadzoruje 50% svetovnega kapitala, je to nujno. Eden boljših primerov človeka z visokim socialnim čutom je Mohamed Junus.