Zadnje objave

Čas

Vsak dan veliko govorimo o času. Nekaterim se mudi, drugi ga imajo na pretek. Nekaj je res – čas ni diskriminatoren. Je izjemno pravičen. Vsi ga imamo 24 ur na dan. Tako bogataš kot tudi revež.

Rabin sreča človeka in ga vpraša: »Povej, kam tako hitiš? Kadar koli te srečam, se ti mudi.«
»Ženem se za uspehom, za izpolnitvijo, za nagrado za svoje trdo delo,« mu odvrne mož.
»To je dobro,« mu reče rabin, »če veš, da so vse te dobrine pred teboj in moraš hiteti, da bi jih ujel, sicer bi ti ušle. A kaj, če so v resnici nekje za teboj in te poskušajo zaman dohiteti, ker tečeš prehitro?«

Včasih moramo v življenju malo postati, se zamisliti. Če to lahko naredimo v prijetni družbi, je čas za razmislek še toliko dragocenejši.

Vsi smo sami gospodarji svojega časa. Spomnim se učiteljev, ki so hiteli s snovjo, ker jih je preganjal čas. Nismo si vzeli časa za premislek. Zdaj se snovi več ne spomnim. Šola mora biti prostor, kjer lahko mladi namenijo svoj čas predvsem razmišljanju. O prihodnosti, o bistvu, o sebi. Čas je lahko vedno naš zaveznik.

Srečno!

Precej nenavadno je, da to kolumno pišem ob lanterni, v viseči mreži, ob plavajoči hiški na reki Kwai. Še so tako kraji, kjer ni elektrike, kjer se ustavi čas in kjer lahko neobremenjeno razmišljamo. Zadnja postaja najinega potovanja. Za praznike bova doma. Povsod je lepo, a doma je najlepše.

Potovanja so najboljši čas za premišljevanje. Tokrat veliko razmišljam o svetu in naši prihodnosti. Na drugem koncu sveta se zbirajo svetovni voditelji in se pogovarjajo o tem, kako rešiti svet pred globalnim segrevanjem. Težko bo uskladiti različne interese, države v razvoju obtožujejo tiste razvite, razvite kažejo s prstom na Kitajsko. Izzivi, s katerimi se bomo soočali v prihodnosti, so predvsem svetovni in so naši. Tega se premalo zavedamo. Sosedov vrtiček je tisto, kamor nam pogosto še seže naše razmišljanje. Morda do piranskega zaliva. Vendar bodo problemi generacije, ki sedi danes v šolskih klopeh, izzivi celotnega (našega) sveta.

Najbolj me skrbi razlika med bogatimi in revnimi. Ekonomist Sachs je ob obisku nekdanjega predsednika Busha v Afriki naredil izračun, da je prihodek 400 najbogatejših ljudi v ZDA v letu 2000 presegel prihodek štirih držav (Bocvane, Nigerije, Senegala in Ugande), ki jih je predsednik Bush obiskal na svoji poti. 400 ljudi je zaslužilo več kot 161 milijonov ljudi skupaj.

Moj prispevek: Konferenca predsednika RS VIZIJA 2030

Bistveni razlog za sklic konference je vtis, da Slovenija potrebuje dolgoročnejšo vizijo, ki bo usmerjala kratkoročne aktivnosti. Prvi dve desetletji smo preživeli brez dolgoročne vizije, ki so jo nekaj časa nadomeščali pomembni kratkoročni cilji. Predsednik republike si želi od vas slišati vaša razmišljanja o dveh vprašanjih:

Prvič:
•        ali je poskus dolgoročnega oblikovanja vizije sploh smiseln in mogoč?

Zgodovina je pokazala, da človek kot bitje v množici pogosto potrebuje smernice za svoje delovanje. Kompas, ki kaže pot. Skupni cilj, enotna vizija. V kratki zgodovini države se je pokazalo, da nam je to pomagalo – osamosvojitev, EU, EURO… Danes pa je narod ponovno polariziran, razklan. Naš, vaš, lev, desen… Verjetno tudi zaradi pomanjkanja skupne vizije. Zato je vprašanje smiselnosti z zornega kota manjše polarizacije države lahko odgovorjeno z da. Po mojem mnenju spoštovani gospod predsednik, je tak korak smiseln.
Je mogoč? Kdo, če ne mladi, bomo verjeli, v to, da je mogoče marsikaj. Človek je prišel na luno, pretekel 100 m pod 10 sekundami. In potem ne bi bilo možno, da bi Slovenci oblikovali skupno vizijo 2030? Če nam to ne uspe, se bomo morali resno vprašati, kaj je narobe z narodom. Pa vendar, vedno in zvesto verjamem, da je Slovenec izjemen, kar dokazujejo že zbrani v tej sobi. O tem me prepričujejo mladi vsak dan. Zato spoštovani predsednik, verjamem, da je tudi odgovor na vprašanje, če je to mogoče, pritrdilen.